Zrela leta so glasu Joan Baez precej koristila; izgubila je iritirajoče sterilne višine, ki so med drugimi živcirale tudi Dylana; temu, kar poje, zdaj precej lažje verjamemo. Ta proces se je začel že v sedemdesetih letih z nekaterimi zanimivimi albumi (Where Are You, My Son, Diamonds And Rust, Blowing Away), njeni zadnji trije studijski albumi pa brez dvoma sodijo med najboljše, kar je ustvarila; sem štejemo tudi novo ploščo. Pred njenim izidom, ki prihaja med nas po skoraj desetletju diskografskega premora, je izjavila, da bo to njen zadnji diskografski izlet, in da se po promociji te plošče tudi na daljše turneje ne bo več podajala. A vse to smo že slišali…
Če bo res tako, je Whistle Down The Wind izjemno učinkovit zaključek diskografske kariere vplivne umetnice, ki je vedno brezkompromisno stala za tem, kar je razglaševala. Nova plošča je nekakšno nadaljevanje prejšnje; tudi ta ima naslov po pesmi Toma Waitsa, na njej sta dve pesmi izpod peresa dvojca Waits/Brennan, v ospredju zvočne slike sta Joanin glas in kitara, nekatere druge ambientalne in inštrumentalne malenkosti pa je prispeval producent Joe Henry, ki je dostojno nadaljeval delo Stevea Earla. Izbira pesmi je tudi to pot pomenljiva, poleg Henryjeve Civil War in že omenjenih Waitsovih (Last Leaf je morda še pomenljivejša kot naslovna pesem) sta tu Be Of Good Heart in Silver Blade Josha Ritterja, pa The Great Correction izpod peresa Elize Gilkyson, ki sledi njenima Rose Of Sharon in Requiem s prejšnje plošče, kot zaključna pa Tima Eriksena (Cordelia’s Dad) I Wish All The Wars Were Over, kar pravzaprav povzema bistvo njenega družbenega angažmaja hkrati s pesmijo Zoe Mulford The President Sang Amazing Grace, ki nas pričaka nekje sredi albuma in s klavirsko spremljavo udari v najbolj občutljive točke »dežel(e) svobodnih«.
