KONCERT: Shyam, Terazza, Celje, 13. 11. 2010

Shyam so kronski dokaz, da je slovenska glasbena scena totalni podenj. To soboto sem se v to prepričal znova. Samo tako lahko namreč razložim dejstvo, da tako dober bend že 12 let ustvarja brez vsake večje pozornosti tako medijev kot širšega občinstva.

Pravzaprav si zaslužimo vse te kvotoborce, ki nam onesnažujejo sluhovode preko radijskih in televizijskih postaj. Kvalitete namreč ne znamo ceniti. Opažanje, ki ga bom zdajle izlil na trdi disk, ni nastalo v afektu. Shyam spremljam na daleč, odkar mi je znanec pred desetimi leti prvič predvajal njihove demo posnetke. Potenciala ni bilo mogoče zgrešiti in moje napovedi za njihovo prihodnost so bile zelo lepe. Kar je bilo do prvega srečanja v živo le mnenje, se je po videnem koncertu spremenilo v trdno prepričanje. Vse to je prepoznala tudi založba Multimedia, ki je takrat kot paradne konje »furala« Siddharto in na krilih njenega uspeha nameravala Shyam lansirati kot naslednje zvezde slovenskega rocka.

Zdaj lahko začnem utemeljevati prvi stavek. Multimedia je ob lansiranju plošče uporabila podoben promocijski model kot pri Siddharti. In trčila ob neprebojen zid slovenske mentalitete. Celotna »alterscena«, iz katere so Shyam izšli, je začela nanje gledati zviška. Spomnim se komentarjev, ki sem jih takrat slišal iz ust ljudi, od katerih bi pričakoval, da jih bodo brezpogojno podprli in od takrat sem prepričan, da je ta »scena« v bistvu samo odsev mainstreama. Poganjata jo isti lastnosti kot Velikega brata: zavist in privoščljivost. Po drugi strani pa je skupini zmanjkalo nekaj prodornosti (beri: hitov na prvo žogo), da bi dosegli širše občinstvo in tako so zgrmeli v prazen prostor. Mainstream publika jih ni »kupila«, alternativa pa se jim je odrekla. Slednja očitno potrebuje dovolj hermetičnosti, da se lahko napaja v lastni nerazumljenosti in »fura safer«, mainstream pa pri nas predstavljajo le veselice pod šotorom, kjer se pijani mladinci derejo »Rola se mi zdej!«.

Slaba prodaja prvenca je bend razsula tudi kadrovsko. Postava se je menjala in druga plošča je šla mimo neopaženo. Vendar so Shyam preživeli. Zasedba je zdaj skoraj povsem drugačna kot na začetku, vendar bi si upal trditi, da so boljši kot kdajkoli. Nov album, na katerega smo čakali kar nekaj let, je delo zrelega benda, ki ima svoj lastni izraz in ga zna tudi ustrezno predstaviti. V soboto so to dokazali v celjskem klubu Terazza, prijetnem prostoru na vrhu trgovskega kompleksa v samem centru mesta.

Shyam v Celju veljajo za na pol domač bend, saj njihov vodja Miloš Radosavljevič izvira iz Laškega in je bil včasih aktiven člen (ob)celjske scene. Kalil se je v laških It’s not for sale in žalskih Non Finire Mai, katerih pot je prekinila kruta smrt basista Tomaža Vučerja (vodja Aleš Uratnik od tedaj deluje pod tem imenom samostojno). Od tu je šel v Krško k Polski malci in v tem kraju ostal za stalno. Iz Polske malce so se razvili še Spiritual Pyrotechnics in ti dve zasedbi bi morda lahko šteli za nekakšni predhodnici Shyam.

Poln klub ljudi je zelo dobro vplival na vzdušje. Bend je začel pretežno s komadi z zadnjega albuma, ki še niso povsem legli v ušesa. Vendar to ni niti najmanj motilo; material je odličen. Ob rednem predvajanju radijskih postaj bi se rodila tudi kakšna uspešnica, a mislim, da se tega zaveda le Val 202. Milošu je uspelo s publiko, v kateri je bilo kar nekaj njegovih prijateljev in znancev, po posvetilu ene skladbe sodeč, pa tudi bivših sošolcev, takoj navezati pristen stik. Dinamika koncerta je neprisiljeno rasla. Postava je uigrana in obvlada svoj posel; ritem sekcija je čvrsta in učinkovita, solo kitara in klaviature se lepo stapljajo in dopolnjujejo, tonski mojster pa zna vse skupaj zlepiti v čvrsto in definirano celoto. Kanček zvočne prodornosti, ki smo je bili deležni v živo, pogrešam na albumu, kjer morda zvočna slika preveč »plava« v prostorskih efektih, vendar je to pač stvar osebnega okusa. Miloš pa … Nočem pretiravati, vendar mislim, da se v slovenskem popu in rocku ni pojavilo veliko vokalistov, ki bi se lahko merili z njim. Izvrstni teksti in še boljša interpretacija so tisto, kar je v domači muziki izjema in ne pravilo.

Ko se je koncert prevesil v zadnjo tretjino, smo dobili servirane uspešnice iz njihovega prvenca, ki se jih publika še vedno spomni iz odličnih videospotov, ki so pred slabim desetletjem našli častno mesto med repertoarjem legendarne, a žal že dolgo ukinjene TV oddaje Videospotnice. Tu bi spet lahko povedal kakšno krepko, a se bom zadržal.

Razumljivo je občinstvo najbolj reagiralo na te skladbe. Željo daleč stran, Vesoljc z odlično funky improvizacijo v uvodu, ki se je ne bi sramoval niti sam Prince, ter Stojala za prah so pripeljali koncert do vrelišča. A vseeno bi za presežek koncerta označil zadnjo skladbo Vsak od nas, ki tudi zaključi novi album. Prizor, ko so člani benda postopoma odlagali instrumente in se objeti pridružili Milošu za mikrofonom v prepevanju zaključnega refrena, je bil ganljiv.

Ja. Sonce se jim res lepo poda.

Share