Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 6 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani 2. marca 2018.
Konec letošnjega avgusta bo minilo natanko stoletje, odkar se je v Massachusettsu na severovzhodu ZDA rodil izvirno sicer Louis, pozneje pa Leonard Bernstein. Na stotine, če ne tisoče simfoničnih in ostalih orkestrov širom sveta to letošnjo obletnico obeležuje s koncerti njegove glasbe. Vélikemu glasbeniku, ki so ga prijatelji in glasbeni sodelavci klicali preprosto Lenny, se je v takšnem spoštljivem duhu z abonmajskih koncertom v celoti njegove izvirne glasbe približno pol leta pred obletnico poklonil tudi Orkester Slovenske filharmonije (SF), ki ga je tokrat vodil nemško-brazilski dirigent Marcelo Lehninger. Nobenega dvoma ni, da je Bernstein bil in ostaja ena največjih in najbolj izjemnih glasbenih osebnosti našega časa; glasbenik, ki je bil za življenja najmanj izjemen skladatelj, dirigent in pianist, z neizbrisnim pečatom namreč ni zaznamoval samo sveta klasične glasbe, pač pa tudi vsaj še svet filma in genialni pristop, s katerim je klasično glasbo vztrajno demistificiral in jo v legendarni televizijski seriji Young People’s Concerts z Newyorškimi filharmoniki v letih 1958–1972 približeval in njene zaklade odkrival premnogim mladim generacijam, s čimer je opravil neprecenljivo pedagoško in izobraževalno delo, ki je zaznamovalo življenja milijonov.
Kot dirigent je bil Lenny znan predvsem po odličnih in pogosto prelomnih interpretacijah Beethovnovih in Mahlerjevih simfonij, ki pa so vzlic občasne notoričnosti pri izbiri tempov in ostalih posegov pogosto tudi delile glasbeno kritiko in doživele precej jedke reakcije. Kakorkoli, njegovi posnetki so bili vedno zelo uspešni, prejemali visoke ocene in so pri glasbeni kritiki ter pri zbiralcih in poznavalcih posnetkov klasične glasbe še vedno visoko cenjeni. Obstaja celo uradni posnetek Bernstenovega zadnjega koncerta, na katerem je manj kot dva meseca pred smrtjo med izvedbo Beethovnove 7. simfonije z Bostonskimi simfoniki doživel hud napad kašlja, a je skladbo vseeno oddirigiral do konca.
Čeprav Bernsteinov skladateljski opus obsega okrog 100 del za različne zasedbe (simfonični orkester, komorna glasba, skladbe za solo klavir, vokalna in zborovska dela, filmska glasba itd.), pa je kot skladatelj najbolj zaslovel z eno samo kompozicijo – glasbo za muzikal Zgodba z zahodne strani (West Side Story) iz leta 1957, ki je še danes – več kot 60 let po nastanku! – na rednem sporedu newyorškega Broadwayja in londonskega West Enda. Filmsko različico, ki je prejela 10 oskarjev, sta leta 1961 posnela Jerome Robbins in Robert Wise, glasbo je napisal Bernstein, genialna besedila songov pa Stephen Sondheim. Neverjetni uspeh glasbe je Bernsteina – podobno, kot se je Holstu zgodilo z njegovimi Planeti – naposled pričel odbijati, saj so bila preostala njegova dela deležna toliko manjše pozornosti. A plodovitega skladatelja to ni ustavilo in s pisanjem novih del je nadaljeval še v pozna leta svoje starosti.
Eno Bernsteinovih starejših del, barviti in razgibani osemstavčni Divertimento za orkester, ki je nastal leta 1980, smo tako poslušali za uvod koncerta. Že sam uvodni stavek Sennets and Tuckets tako zveni zelo v duhu Zgodbe z zahodne strani, orkester p je navdušil s trdno, energično in ritmično izvedbo, h kateri je pripomogla tudi velika sekcija tolkal z razširjenim kompletom petih timpanov in šestimi glasbeniki. V idiličnem valčku se za to obliko tipični tričetrtinski takt pravzaprav izmenuje s štiričetrtinskim, zaključni akord žalobne Mazurke, v kateri (celo v istem tonovskem načinu c-mola) zazveni dobesedni citat solo oboe iz prvega stavka Beethovnove 5. simfonije, pa ni doživel rimtično ustrezne izvedbe. Naravnost odlične so bile izvedbe igrivo-porogljivega Turkey Trota ter zloveščega Sphinxes, nekakšnih bernsteinovskih Katakomb iz Slik z razstave, pa tudi s pravim guštom in bluesovskim zanosom odigranega Bluesa, ki je nedvomno najbolj neposreden pričevalec Bernsteinovega jazzovskega ozadja; pravšnji priokus so dodala dušena trobila in zanesljivi Franci Krevh na bateriji. Koračnica zadnjega stavka je pravzaprav prekomponiran Straussov “novoletni” Radetzki marš; na koncu je stoje zaigrala še celotna sekcija trobil in pod črto smo slišali res uspešno in kakovostno izvedbo Divertimenta. Bravo, orkester in bravo, dirigent Lehninger.
Sledila je kajpada izvedba simfoničnih plesov iz Zgodbe z zahodne strani, devetdelne suite, v katero je Bernstein prav v namen simfoničnih koncertnih izvedb brez vokalnih in plesnih točk povezal najbolj znane melodije in trenutke legendarnega muzikala. Ker je “venček” odlično aranžiran ter zelo poslušljiv in atraktiven, seveda niti najmanj ne preseneča dejstvo, da ga lahko redno in pogosto zasledimo na koncertnih sporedih najrazličnejših orkestrov, od simfoničnih in pihalnih do kitarskih in harmonikarskih – in prav je tako. Prolog je bil kljub znantni ritmični zahtevnosti (sinkope, hitri tempi, kompleksne ritmične figure) izveden gladko in brez posebnih težav. Balada Somewhere je bila z izjemo nekaj neposrečenih trobilnih vstopov odigrana zelo lepo, posebej se je tu odlikovala izpostavljena godalna sekcija z lepim solom viole (Aleksandar Milošev). Mambo je bil v zanosu pretirane dinamike trobil in tolkal preglasen, da so godala postala popolnoma neslišna, v Cool smo slišali dobro dinamično gradacijo in prisostvovali eni redkih priložnosti, ob katerih se Orkester SF prelevi v bigbandovski ansambel. Uspešno izvedbo je sklenil lep, elegičen in grenko-sladek finale – kot v filmu, ki prav tako nima srečnega konca. Užitek so za nekaj taktov pokvarila le razglašena pihala.
Če kdaj, potem je čas, ko se s tesnobo v tej ali oni obliki srečujemo takorekoč na vsakem koraku, pravšnji za izvedbo Bernsteinove Simfonije št. 2, ki nosi podnaslov ‘Doba tesnobe’ (‘The Age of Anxiety’). Skladatelj je svoj navdih sicer črpal iz občudovanja in navdušenja nad istoimensko pesnitvijo W. H. Audena, ki, tako koncertni list, “obravnava človekovo stisko in iskanje smisla in lastne identitete v čedalje bolj industrializiranem in brezosebnem svetu”. Težave, o katerih je Auden torej razmišljal že pred 70 in več leti, se torej v osnovi nespremenjene, v razsežnostih in trdovratni zakoreninjenosti, ki dosega razsežnosti pandemije, pa seveda močno potencirane pojavljajo tudi danes. Očitno je tematika tudi skladatelju v času nastajanja skladbe predstavljala dovolj velik izziv. Samo delo je glede na pomembno vlogo solista na klavirju pravzaprav nekakšen križanec med koncertantno simfonijo in koncertom za klavir in orkester. Preden se solist – tokrat izvrstni ameriški pianist Andrew von Oeyen, že znanec SF – sploh oglasi, temelji uvod skladbe na dolgem solu dveh klarinetov, ki se jima pozneje pridruži še nekaj pihal.
Glede na prej slišani skladbi je ta simfonija precej manj “bernsteinovska”, je pa res, da jo je 31-letni skladatelj končal v času, ko svojega pozneje tako tipičnega glasbenega izraza še ni izoblikoval. Naslovna anksioznost se v glasbi – tako kot v resničnem življenju – pojavlja v valovih in praviloma nepričakovano ter se manifestira v različnih podobah, še najbolj izrazito na začetku drugega dela (The Dirge oz. Žalostinka). Kljub vsemu pa ni prevladujoča sila simfonije, saj na koncu – tako kot v Audenovi pesnitvi – prevlada upanje (“what is left, it turns out, is faith“). Von Oeyen je bil med svojo odlično predstavo popolnoma suveren in sproščen. Tudi orkester je bil z izjemo nekaterih ritmičnih in intonančnih nesoglasij v dobri formi. Epilog simfonije ponazarja uspešno soočenje s samim seboj in zmago nad tesnobo in je izzvenel nadvse impresivno. Edino ne-Bernsteinovo skladbo smo slišali kot dodatek; čeprav bi lahko v duhu večera von Oeyen izbral tudi kaj Bernsteinovega, se je odločil za slavni Debussyjev Clair de lune.
Slovenski filharmoniji je torej uspel primeren poklon Bernsteinovemu geniju, o velikosti katerega priča tudi slavna anekdota, da so se med njegovo pogrebno procesijo po newyorškem Manhattnu celo gradbeni delavci odkrivali in mu klicali: “Na svidenje, Lenny!” In čeprav je imel tudi Bernstein – tako kot takorekoč vsi veliki geniji – tudi občasne notorične impulze in so se ga glasbeniki zaradi zahtevnosti in strogosti na vajah in koncertih marsikdaj tudi bali (posebej kontroverzen je video posnetek z avdio snemanja Zgodbe z zahodne strani, med katerim je Lenny pred celim orkestrom neusmiljeno poniževal in trpinčil tedaj še precej mladega Joséja Carrerasa, ki mu kot strogo klasično izobraženemu opernemu pevcu vražje težak Something’s Coming nikakor ni šel z jezika), mu statusa glasbenega velikana nikoli ne bo mogoče odvzeti.
