Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 6; Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 16. marec 2018
foto: Marco Borggreve
Čeprav tedni in meseci, odkar se je Slovenska filharmonija (SF) vendarle uspela posloviti od proslulega direktorja in šefa dirigenta, vztrajno minevajo, pa sedeži v Gallusovi dvorani na njihovih koncertih ostajajo (vse bolj) prazni in če se trend ne bo prav kmalu obrnil navzgor, bo kmalu več ljudi sedelo na odru, kot v avditoriju. Sledi retorično vprašanje: kakšen neki bo scenarij, ki bo – če bo in ko bo – po mnogih menjavah šefov dirigentov in dolgotrajnemu, zelo mučnemu in zelo javnemu rušenju Damjanoviča in Lajovica ter posledičnemu ‘vedejevstvu’ Marjetice Mahne orkestru vendarle vrnil spodobno število rednih in zvestih abonmajskih poslušalcev? Če ne drugega, bi SF lahko znaten prihranek, ki bi se v njeni blagajni zbral že samo na račun enega abonmajskega večera namesto dveh in redukcije stroškov, ki so povezani z najemom Gallusove dvorane, vsaj delno namenila na primer za takorekoč izumrlo prakso naročanja novih del domačim skladateljem, da preostalih idej sploh ne naštevam.
Tokratni koncert je dejansko (in pohvalno) povezovala in prepletala programska rdeča nit “motivov narave in čutov, s katerimi zaznavamo svet, ki nas obdaja” (koncertni list). Začelo se je s Sibeliusovim precej kratkim Viharjem, uverturo op. 109. Skladba je resda uspešna in tudi v tokratni izvedbi prepričljiva ponazoritev viharno-nevihtnega vremena z dvigajočimi in padajočimi figurami godal, zavijanja vetra v pihalih in grmeče-dramatičnimi prispevki trobil in tolkal, a ker načeloma temelji na enem samem “viharnem” motivu, kljub kratkosti (pre)hitro postane repetitivna in poslušalec se začne dolgočasiti. Skladateljskih poskusov uspešne in prepričljive uglasbitve nevihtnega vremena je bilo v zgodovini že veliko, a je nalogo v svoji Alpski simfoniji dobro desetletje pred nastankom Sibeliusove skladbe daleč najbolj uspešno in realistično opravil Richard Strauss (ki pa je uporabil tudi bistveno večje orkestrske sile, vključno z orglami ter napravama za veter in grmenje in tako dosegel že prav osupljivo stopnjo prepričljivosti).
Semtertja se v abonmajski sezoni SF zgodi preblisk v smislu, da se na sporedu znajde tudi kakšno delo sodobnega in dejansko še živečega skladatelja. Tokrat smo imeli priložnost poslušati koncert za klarinet in orkester Človekov pravi čut finske skladateljice Kaije Anneli Saariaho (rojena 1952, pet let pred Sibeliusovo smrtjo). Kot solist na klarinetu se je predstavil prav tako finski klarinetist Kari Kriikku, ki mu je koncert tudi posvečen. Dolga in zahtevna skladba v v šestih stavkih je dodatno zanimiva zaradi močnega elementa solistovega odrskega performansa – na oder pride iz temo potopljene dvorane, dolgo časa igra povsem v ozadju orkestra, se potem po posebni “poti” z vsakim stavkom v spremljavi svetlobenga snopa sprehodi skozi orkester, ki je v ta namen po sredini “presekan” na pol, se po poti “pogovarja” z nekaterimi orkestraši, ki v ta namen tudi sami vstanejo, in se na koncu koncerta – tokrat skupaj z glasbeniki sekcije I. in II. violin – v dvorano tudi vrne. Za konec skladbe je celotna dvorana utonila v popolno temo, čemur pa je sledil takojšnji aplavz; naša koncertna publika je kajpada preveč svojeglava in nevzgojena, da bi sebi, kaj šele drugim poslušalcem, privoščila vsak nekaj sekund refleksije na pravkar slišano. Slišali smo sicer lahko vse mogoče zvoke, ki jih je (seveda poleg običajnega tona) mogoče izvesti na klarinet – cviljenje, zavijanje, renčanje in še kaj. Moderna, atonalna in nemelodična glasba Saariahove me osebno ni preveč navdušila, čeprav je na trenutke nedvomno izvirna in nepredvidljiva. Za dodatek je šegavi Kriikku s pojasnilom “because it’s Christmas time” zaigral fascinantno, dvoglasno verzijo Svete noči in z njo ter še z enim “dodatkom, ki ga ni bilo”, požel simpatije občinstva.
Valovi drugega dela koncerta s povsem morsko tematiko niso naplavili pretirane vzhičenosti. Brittnovi Štirje morski interludiji iz opere Peter Grimes, op. 33a so bili s tehnično-izvedbenega vidika sicer predstavljeni uspešno, a brez prave duše in posebej brez tiste dirigentom in/ali orkestrom tako izmuzljive angleške širine, ki pogosto tipično preveva dela otoških skladateljev. Tokratni dirigent Olari Elts iz Estonije ima, tako sem prepričan, na zalogi še veliko več dirigentskih rezerv; tokrat od sebe ni dal bistveno več od gole metronomske vloge. Relativno uspešna sta bila zadnja dva stavka – prav zadnji je še ena (u)glasbena nevihta. Debussyjeva znamenita tristavčna simfonična impresionistična skica Morje, L 109 je bila za nekaj odtenkov bolj prepričljiva in uspešna, sploh v zadnjem stavku, večinoma pa pregroba, preglasna in preprosto premalo francosko galantna. Orkester bi izvedbo, ki tej impresionistični mojstrovini pritiče, seveda zmogel, a ponovno je zatajil Elts.
