Mlada nemška filharmonija v Zlatem abonmaju 3, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 23 marec 2018
Mlada nemška filharmonija (Junge Deutsche Philharmonie) je med svojo dolgo in naporno pomladansko turnejo na srečo našla tudi čas za obisk Ljubljane. Gre za orkester, člani katerega so stari med 18 in 28 let in so najbolj obetavni mladi klasični glasbeniki, kar jih premore Nemčija. Za večino je orkester odskočna deska za poznejše redno članstvo v tem ali onem odličnem simfoničnem orkestru svetovnega formata, seveda pa tudi v “domači” Berlinski filharmoniji. Sam orkester sicer obstaja že več kot 40 let, zasedba pa se seveda redno obnavlja. Tokrat so se predstavili s povsem “francoskim” programom in njihov koncert sem nekaj dni pred ljubljanskim spremljal že v takoimenovani Digitalni koncertni dvorani Berlinskih filhamonikov.
Že ob uvodni skladbi, Messiaenovih simfoničnih meditacijah Pozabljeni žrtveni darovi je postalo zelo hitro jasno, da gre za orkester z izjemno kulturo zvoka in odlično godalno sekcijo, kar je seveda ključnega in odločilnega pomena pri kateremkoli simfoničnem orkestru. Mladi glasbeniki so pod vodstvom nemškega dirigenta Davida Afkhama prikazali zelo visok nivo skupne igre in takorekoč brezhibno intonacijo. Večinoma so vse Messiaenove skladbe globoko osebna in izpovedna dela, katerih primarna podstat je skladateljeva moč vere (bil je globoko veren kristjan), zato je posebej presunljivo zazvenela agonija drugega stavka, ‘Greha’, ki ga oklepata dve intimni in doživeti meditaciji, ‘Križ’ in ‘Evharistija’. Ansambel se je na turnejo sicer odpravil težko oborožen, saj so s seboj pripeljali vsa lastna tolkala (dva kompleta timpanov, marimbo, dva velika bobna, več gongov in očitno celo svoj lasten dirigentski podij).
V Dutilleuxovem koncertu za violončelo in orkester Povsem oddaljen svet se je orkestru pridružil briljantni britanski violončelist Steven Isserlis. Zanimiv podatek o skladbi je tudi dejstvo, da jo je moral slavni Mstislav Rostropovič na koncertu, ko je bila krstno izvedena, ob silnem navdušenju občinstva ponoviti v celoti. Kljub navidezni zapletenosti in dejanski kompleksnosti (sploh v solističnem partu) Dutilleuxova glasba poslušalca nagovarja precej neposredno in ni težko začutiti genialnosti navdiha, s katerim je skladatelj občutke ob prebiranju Baudelairove poezije prelil v strani partiture in posledično v navdušujočo koncertantno glasbeno stvaritev. Fenomenalni Isserlis je brezhibno sodeloval tako z orkestrom kot z dirigentom; ta mu je med skladbo celo obrnil stran solističnega parta. Afkham, ki pri dirigiranju ne uporablja taktirke, je brez dvoma zelo navdihujoč glasbeni vodja, saj v nasprotnem primeru izvedba, kot smo jo slišali, ne bi bila mogoča. Skazila so jo samo zelo občasna odstopanja, na primer preglasen fagot in ritmično zaostajanje tolkalista na marimbi. Naposled smo slišali še elegični dodatek (ki ga Isserlis na berlinskem koncertu ni zaigral).
V uvodu Berliozove znamenite Fantastične simfonije, op. 14 (s prav tako znamenito idée fixe) so se še enkrat potrdili odličnost godalne sekcije ter medsekcijsko sodelovanje in usklajenost. Res vzorna uglašenost pihal in trobil bi morala biti zgled obema domačima orkestroma, toliko bolj po nedavni RTV-jevski intonančni polomiji. Izvajanje orkestra so pomembno plemenitili tudi mladost in predanost glasbenikov ter nekateri odlični solisti (klarinet, rog, agleški rog), zato je marsikatera – sploh tutti – pasaža zvenela res nabita z energijo. Izvedba valčka drugega stavka je bila mehka in elegantna, tudi tretji stavek, ki zaradi transparentnosti in varčne orkestracije predstavlja precejšen izziv, je bil izveden uspešno; pohvala velja tudi timpanistom, saj v tem stavku na dva kompleta timpanov naenkrat igrajo štirje glasbeniki. V četrtem stavku je bil groteskni element koračnice z bleščečimi trobili tako spretno izpostavljen, da je celotna predstava nasmeh na usta izvabila tako nekaterim glasbenikom, kot tudi poslušalcem (ponovno preglasen fagot). Zadnji stavek je bil tako s pozvanjanjem zvonov iz zaodrja in zloveščimi trobilnimi citati srednjeveškega napeva Dies irae (ki ga lahko slišimo tudi npr. v Kubrickovem Izžarevanju in v Manfredinijevi glasbi za Petek 13., VI. del) samo še peklenski in zmagoviti finale. S tokratnim vrhunskim nastopom Mlade nemške filharmonije se je Zlati abonma res pozlatil.
