Elvis Presley – The Searcher (Sony Legacy, 2018)

Pravijo, da bo nov, istoimenski dokumentarec o Elvisu, premierno predvajan na HBO-ju 14. aprila, pred nami pa je že soundtrack, ki sodi k dokumentarcu. Kot gre soditi po trailerju, dokumentarec ne bo odkrival tople vode, ampak zgolj potrdil to, kar o Kralju že vemo: da je sredi 1950 let dejansko bil revolucionarna osebnost, s pojavom katere se je pop glasbo začelo dojemati drugače, da je usmeril pozornost h glasbi temnopoltih umetnikov/ic, ki so v »deželi svobodnih« davnemu Lincolnovemu trudu navkljub živeli/e v bolj ali manj ločenem svetu, da pa do konca življenja tudi ni ravno dobro vedel, kaj ga je zadelo in kaj je pravzaprav naredil. No ja, eno pomembno stvar dokumentarec kljub temu želi dokazati, namreč Elvisa Človeka za zaveso Kralja; kako preprost je pravzaprav v jedru bil, kako globok, kako se je spraševal o bistvu življenja in zaradi kakšnih travm se je to pravzaprav dogajalo. O tem je sicer pričal že marsikdo, zato to ali ono prislovično globočino jemljemo z gospodom Granosalisom, poznamo pa tudi drugo plat tega de profundisa, povezano z Nixonom in konzervativnostjo, pa večno bojaznijo, da se bo nekoč spet zbudil reven in posledično oklepanja ljudi, ki niso bili dobri zanj. V kakšni meri bo dokumentarcu uspelo usmeriti novodobno miselnost od Elvisa Idola k Elvisu Filozofu bomo še videli, nas pa bolj zanima, kaj prinaša glasbena plat.

Ko gledam spisek pesmi, ki jih srečamo na vinilni različici soundtracka, osemnajst jih je, se spomnim na serijo plošč The Legendary Performer, ki jih je Elvisova založba RCA, zdaj del Sonyjeve skupine, začela prav zaradi Elvisa izdajati v 1970 letih. Šlo je za izbor najpomembnejših pesmi/izvedb, pomešanih z redkostmi, nekako kontekstualno umeščenimi. Tokratni kontekst je seveda film, kar je bil dober vzrok, da na album poleg že znanih izvedb dodajo tri redkosti, točneje alternativne izvedbe pesmi Suspicious Minds, Separate Ways in Hurt, vabo za vse tiste, ki nimajo denimo proslule obsežne zbirke Follow That Dream, radi pa bi »nekaj več«, saj stare pesmi vendar ves čas znova preoblačijo in izdajajo. Najmanj posrečen, skorajda že zločinski poseg v Elvisov opus je bil do zdaj komercialno sicer uspešen dvojni projekt s simfoniki, pa tudi Felton Jarvis, Elvisov producent (čeprav samo na papirju) je v začetku 1980 let zgrešil s »preoblačenjem« nekaterih njegovih rokenrolov, a tisto mu še nekako oprostimo, ker jih ni popolnoma omledil, ampak je k sodelovanju povabil Jerryja Reeda in še nekatere izvirne protagoniste iz starih časov.

Izbor je z zgodovinskega stališča sicer okej. Začne se z venčkom Trouble/Guitar Man (1968), nadaljuje pa s paleto pesmi, ki so Elvisa dejansko naredile za utemeljitelja zvrsti: My Baby Left Me, That’s All Right, Baby Let’s Play House, Heartbreak Hotel, Hound Dog. Tu je seveda tudi gospel, tokrat iz leta 1960 (Milky White Way), pa Crawfish iz filma King Creole (1958), ki je obveljal za najboljšega Elvisovih filmov, na spisku je tudi Mona Lisa s t. i. »domačih snemanj« (beri: demotov iz časa vojaščine), seznam se nadaljuje v prva povojaška leta (It’s Now Or Never, Are You Lonesome Tonight, Like A Baby), se ustavi pri Dylanu s sicer zelo redkih ne-filmskoglasbenih snemanj sredi 1960 let (Tomorrow Is A Long Time) in gre v 1970 leta z že omenjenimi »alternativnimi« posnetki. Konča se z melodramatično izvedbo If I Can Dream iz leta 1968, seveda tisto, s katero je Elvis zašpilil tudi svojo slavno »vrnitveno« TV-oddajo. Krog se zaključi: zbirko uvaja in odvaja pesem iz Elvisove bržčas najpomembnejše televizijske oddaje, in album z glasbo iz te oddaje ob albumu How Great Thou Art (1967) in From Elvis In Memphis (1969) tvori sveto trojico najbrž najboljših Elvisovih albumskih izdaj (čeprav bi na ta spisek kdo morda uvrstil še prvi njegov album iz leta 1956 in Elvis Is Back iz 1960; no ja, mi ostajamo pri navedenih treh).

Kar zadeva vinilno različico, je sklep takle: trije »biserčki« bodo pritegnili zbiralce, izdaja sama pa kompletiste in bržčas tiste, ki bodo Elvisa šele dodobra spoznali ob ogledu dokumentarca. Za vse vmes ne jamčim, pustim pa se presenetiti. S stališča kompilacije ne gre za najboljšo zbirko Elvisovih mejnikov (»raztegnjena« različica na treh cedejih je bolj zanimiva), s stališča glasbe iz filma pa … oglejmo si ga in potem znova pretuhtajmo kontekst.

 

Share