PLOŠČA/FILM: Animal Collective & Danny Perez – ODDSAC DVD (Plexi Film, 2010)

Nenavadno pravzaprav, da se tega ni spomnil še nihče. Ali vsaj dokončno realiziral. T. i. vizualni album ali nekaj takega so sicer načrtovali že The Residents, in to še preden je video v času MTV postal glavno promocijsko orodje. Ampak The Residents so bili žrtve svojeglave naprednosti, glasbeni film so namreč snemali na medij, ki je propadel, še preden bi najbolj znani neznanci projekt končali. Nedokončan film Vileness Fats je kasneje našel mesto na ploščah in na DVD le po odlomkih. Seveda, videospoti so se in se še kompilirajo v neke vrste albume, ampak to niso celovito zamišljeni, komplementarni izdelki. ODDSAC, skupno delo video režiserja Dannyja Pereza in folk-psihedeličnih odtrgancev Animal Collective, pa je točno to. Celota, nedeljiva na glasbeni in vizualni del. Oziroma je vsaj mišljena tako. Konec koncev si lahko ljubitelji Animal Collective DVD zgolj poslušajo in neskončne so lahko debate, koliko ta glasba izgubi ali pridobi brez slike.

ODDSAC je 50-minutno glasbeno-filmsko potovanje po labirintu človekove psihe. Danny Perez, ki je že režiral predvsem videospote za Animal Collective in njihove kompanjone Black Dice, je pripravil ultra-psihedelično, lynchevsko odbito, bizarno odtrgano vizualno predlogo. Bolj ga opredeljuje tisto, kar ni, kot tisto, kar je. Ni celovečerni film, niti ni nekajminutni videospot. V filmu praktično ni dialogov, zgodba pa fragmentizirana na posamezne prizore. Očitki o koračenju čez meje dobrega okusa so povsem na mestu, tu  poglobljeni psihoanalitični pristop odpove. Elementi gotske srhljivke se tu lepijo na abstraktne vizualne efekte, obdelane do skrajnih barvnih meja. Danny Perez in Animal Collective so se preprosto prepustili instinktu, čeprav je trajalo štiri leta, da so končali to glasbeno-filmsko odisejo. Nekaj tega je zagotovo odpadlo na sinhronizacijo idej in nenazadnje na sinhronizacijo slike in zvoka.

Tisti, ki so Animal Collective spoznali s ploščo Merriweather Post Pavilion, se bodo tu soočili s težjo poslušalsko izkušnjo. Le pet ali šest zapisov si zasluži naziv pesem, pa še te niso podprte z jasno zasnovanim ritmom. Prikaz njihove genialnosti prepoznamo ob navidez razglašenem, večglasnem petju, tu nas ne „znajo“ zmesti s svojo ponarejeno naivnostjo. Večina glasbe je tako kot film, abstraktne. Vodi jo zvočno raziskovanje, užitek v zgolj zvoku, tako kot na ekranu gledamo naravnost v prelivajoče se žareče barve in v njih neredu iščemo znane oblike. Ob nekaterih prizorih se gledalec ne more znebiti občutka, da so Danny Perez in Animal Collective šli predaleč. Da bi z nekaj kritiške distance skoraj morali izrezati prizore otroškega razvrata, ampak ne. ODDSAC pač ni visokoleteči „artističen“ izdelek.

Glede na to, da gre ODDSAC na promocijsko turnejo le po kinodvoranah brez žive spremljave Animal Collective, se lahko vprašamo, če le ni vizualni del pomembnejši od glasbenega dela. Osebno bi pač raje doživel „živi“ koncert z Animal Collective na odru in filmom, projeciranim na platno za njimi, ampak fantje so si vzeli kreativni odmor in tega lepo premošča projekcija ODDSAC v kinu. 29. novembra v centru kulture Španski borci!


Share