Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 7, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 30. marec 2018

foto: Robert Balen

 

Slovenska filharmonija (SF) vsako leto v predvelikonočnem času pripravi abonmajski koncert s tozadevno tematiko; tako je bilo tudi letos in v Modrem abonmaju smo imeli prav na veliki četrtek in petek priložnost poslušati vokalno-instrumentalno delo Stabat mater italijanskega skladatelja Gioachina Rossinija, ki ga sicer seveda poznamo predvsem po operah, kot npr. Seviljski brivec, Otello, Tatinska sraka in Viljem Tell. Za kompozicijo Stabat mater, desetstavčno skladbo za simfonični orkester, mešani zbor in soliste s kantatno-oratorijskimi težnjami je Rossini porabil desetletje svojega življenja – polovico stavkov, ki jih je pravzaprav napisal prijatelj Giovanni Tadolini, je moral še nadomestiti s svojimi lastnimi, čeprav verjetno nikoli ne bomo vedeli, v kolikšni meri mu je to tudi dejansko uspelo. In kljub velikemu uspehu in navdušenemu sprejemu krstnih izvedb v Franciji in Italiji, vsi poslušalci in kritiki nad skladbo niso bili navdušeni, češ da je glede na sakralno tematiko trpljenja Jezusove matere ob sinovem križanju preveč lahkotna, če ne na trenutke že kar frivolna.

SF je koncert z istim sporedom dan pred abonmajskima večeroma v Ljubljani odigrala še na gostovanju v hrvaški Reki in bojda navdušila, orkestru pa se je tokrat pridružil še veliki zbor, v katerega sta bila združena Zbor SF in Mešani zbor Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina (podatek, kdo je pripravil oba zbora, je koncertni list zamolčal, zato lahko samo ugibam, da sta bila to verjetno Gregor Klančič in Jerica Rudolf). Celotno veliko zasedbo je tokrat – zanimivo in dobrodošlo – vodil vsestranski Borut Smrekar, diplomirani pravnik, pianist in dirigent, poleg tega pa je na Akademiji za glasbo tudi doktoriral na témo orkestrskega zvoka v Beethovnovih simfonijah. V dirigiranju se je izpopolnjeval celo pri Colinu Davisu. A kljub vsemu naštetemu ga imamo na naših (vsaj večjih) koncertnih odrih žal le redko možnost spremljati. SF je abonmajska koncerta posvetila pred kratkim preminulemu cenjenemu violinistu – koncertantu in pedagogu Dejanu Bravničarju, ki je vzgojil in na poklicno glasbeno pot pospremil mnoge generacije mladih slovenskih violinistov.

Smrekar je že od začetka skrbel za lep preplet orkestrskega in zborovskega zvoka. Solopevski kvartet v postavi Kristina Kolar – sopran, Jadranka Juras – mezzosopran, Kirlianit Cortés Gálves – tenor in Dario Bercich – bariton je bil načeloma zanesljiv, le tenorista je precej pogosto – začenši že v prvem stavku – zmanjkovalo; v drugem stavku že do te mere, da je bilo težko razločiti péto latinsko besedilo. Morda bi moral po eni strani dirigent še nekoliko stišati orkester, ki je že tako ali tako nastopil v reducirani zasedbi, po drugi pa smo tokrat slišali zelo lepo integracijo trobil (predvsem pozavn) v zvočno sliko. V tretjem stavku so rogovi poskrbeli za čvrst uvod, obe solistki pa za prepričljiv nastop. Sopran Kristine Kolar se je ponašal z lepo prezenco, Jadranka Juras, ki vendarle (še) ni vajena tovrstnih nastopov in vlog, pa bo na mezzosopranski polnosti sčasoma še pridobila – no, res pa je tudi, da se pri tovrstnih predstavah mezzosopran hote ali nehote pogosto znajde v nekakšni senci “glavne solistke”. V nadaljevanju je bil Bercichev solo bolj prepričljiv in zanosen od tenoristovega, podpisanemu pa je bilo izjemno težko, pravzaprav na meji še zdržnega, poslušati grozljivo spakedrano “vatikansko-italijansko” izgovarjavo latinščine z dodatkom č-jev in dž-jev, ki v tem elegantnem jeziku seveda nimajo kaj iskati.

Ob poslušanju Rossinijeve Stabat mater – sam sem jo v živo slišal prvič – bi človek res pomislil, da so nekateri odseki z ozirom na na svetost in pomenskost besedila nemara res preveč spevno, ariozno in nasploh lahkotno uglasbeni, kar pa (vsaj večine) poslušalcev načeloma ne moti; slog je pač res očitno rossinijevski.  V začetku a cappella stavka Eia Mater je imel bariton nekaj intonančnih težav, sam zbor pa se je odlično odrezal. Jadranka Juras se je izkazala v sedmem stavku (Fac ut portem), ima lepo barvo glasu in smisel za oblikovanje fraze. Naslednji stavek, ki med drugim omenja tudi sodni dan, je bil v skladu s tem izveden primerno dramatično; gre za Rossinijev Dies irae, kot sta ga uglasbila npr. Verdi in Mozart. V predzadnjem stavku smo slišali še en zanesljiv in polno zveneč a cappella nastop zbora z dovolj prisotnim deležem tenorjev (kar pri zborovskih nastopih žal nikakor ni samoumevno). Z uspešnim zadnjim stavkom je SF sklenila uspešen predpraznični koncertni nastop in si, upam, dobro zapomnila osvežujoče uspešno sodelovanje z Borutom Smrekarjem.

Share