Koncert ob 70. obletnici Policijskega orkestra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani 16. aprila 2018
foto: Tine Vučko
V Sloveniji ima godbeništvo – torej tradicija udejstvovanja in igranja v pihalnih orkestrih – bogato in dolgo tradicijo. Od ustanovitve najstarejšega slovenskega pihalnega orkestra, Godbenega društva rudarjev Idrija, je minilo že preko 350 let, pri nas pa takorekoč ni malo večjega kraja, ki ne bi imel svojega pihalnega orkestra, pa naj bo to gasilska godba ali vrhunski koncertni pihalni orkester. Skratka, pihalni orkestri so pri nas že stoletja nepogrešljiv del kulturnega dogajanja in življenja v kraju, kjer delujejo. (Za podrobnejši vpogled v tematiko gl. članek Mi ga pihnemo! v tiskani Muski, št. 5–6/2008.)
Poleg omenjenih ljubiteljskih pihalnih orkestrov (v krovno organizacijo, Zvezo slovenskih godb, jih je včlanjenih nekaj več, kot 100, obstaja pa jih seveda še precej več) pa imamo pri nas tudi dva – sicer bistveno mlajša – poklicna orkestra. Orkester Slovenske vojske obstaja šele 22 let, kar nekaj daljšo tradicijo pa ima Policijski orkester, ki ima od leta 1991 uradni status protokolarnega orkestra slovenske države in je 70. obletnico svojega delovanja in obstoja praznoval z gala koncertom v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma. Že dan po koncertu je bilo precej obsežno poročilo o dogodku pohvalno objavljeno tudi na spletni strani Policije, kjer si je moč ogledati tudi fotografsko gradivo in koncertni list. Čeprav nas seveda zanima predvsem umetniško-analitični pečat koncerta, pa vendarle velja omeniti, da je med priložnostno obveznim protokolom (kratka nagovora novopečenega generalnega direktorja Policije Simona Veličkega in vodje orkestra Zorana Kobala) orkester iz rok predsednika republike Boruta Pahorja prejel visoko državno priznanje – red za zasluge, kar je bila ob tovrstnem jubileju vsekakor primerna in hvalevredna gesta.
V video kolažu, projiciranem na veliko platno nad orkestrom, smo videli in slišali tudi nekaj zanimivosti iz ust nekaterih ključnih akterjev, tako ali drugače povezanih z orkestrom; med njimi je bil tudi bivši dirigent orkestra Milivoj Šurbek, ki se je seveda udeležil tudi tokratnega koncerta in je nedvomno najbolj zaslužen za nesluteni dvig kakovosti orkestra v zadnjem desetletju preteklega tisočletja. Pod Šurbkovim vodstvom (1991–2000) je Policijski orkester namreč iz (pod)povprečnega pihalnega ansambla zrasel v vrhunsko zasedbo simfoničnega pihalnega izraza in koncertne kakovostne stopnje, ki je po njegovem odhodu ni nikoli več dosegel – kaj šele presegel – noben od dirigentov, ki so mu sledili, vključno z aktualnim dirigentom Nejcem Bečanom.
Koncert se je razveseljivo začel s krstno izvedbo skladbe Ab initio temporis (lat. Od začetka časa) mladega slovenskega skladatelja Tilna Slakana, ki v razredu prof. Marka Mihevca trenutno končuje magistrski študij kompozicije. Sicer precej zahtevna skladba je barvita in razgibana, k čemur pomembno prispeva obsežna sekcija tolkal z dodatkom posebnih učinkov, kot sta grmeči boben (žal neslišen) in grmeča pločevina. Zven orkestra je bil lep, balans med pihali in trobili pa nestalen. Koncertni list je zamolčal koncertnega mojstra, klarinetista Francija Mačka, skladatelj Slakan pa se je koncerta udeležil in je po uspešni izvedbi svoje novitete prejel zasluženo navdušenje občinstva in orkestra. Šeststavčna suita Music of the Spheres uveljavljenega britanskega skladatelja Philipa Sparka je bila za orkester najzahtevnejša naloga večera. Naslovov posameznih stavkov, ki so pri delih programske narave zelo pomemben podatek, koncertni list ni navedel. Na tem mestu je potreben naslednji diskurz: koncert je bil “običajnim smrtnikom” takorekoč nedosegljiv, saj vstopnice zanj niso bile naprodaj, ampak “namenjene predvsem policistom in zaposlenim v Policiji ter številnim vabljenim gostom, s katerimi orkester pri svojem delu dobro sodeluje”. Posledično je nekaj celih vrst in skupin dveh in treh sedežev v dvorani samevalo, tiste zasedene pa je napolnila v veliki večini nekoncertna publika, ki na koncertih tradicionalno rada ploska med stavki in redno preverja svoje pametne telefone. Morda je šlo razmišljanje organizatorja v smer, da takšne publike naslovi posameznih stavkov ne zanimajo kaj preveč, čemur bi dejansko težko oporekali.
A vrnimo se ad rem: intonacija je bila pri Sparku z nekaj izjemami solidna, dirigent Bečan pa je celotno skladbo dirigiral na pamet. V bogati instrumentaciji je na odru izstopala naprava za veter, ki pa so jo na vrhuncu skladbe dinamično odpihnila preglasna trobila. Zvok sekcije nizkih trobil je bil sicer – kadar le ni bila preglasna – lep, mehek in poln, tutti zvok orkestra pa svetel in prepoznaven, vendar je v najglasnejših pasažah postal prehrupen in kričav; dirigent tu ni izpolnil svoje naloge dinamične kontrole ansambla.
Za izvedbo Šostakovičevega Koncerta št. 2 v F-duru za klavir in orkester se je zasedba upravičeno zmanjšala, za klavir pa je sedel solist Marjan Peternel, ki je izvirno simfonično skladbo tudi priredil za zasedbo pihalnega orkestra. Trije stavki koncerta tudi tu niso bili navedeni. Že kmalu po začetku skladbe so se začele pojavljati težave s skupno igro in posamezni intonančni spodrsljaji. Kljub temu se je v spomin še najbolj trajno zapisala izvedba prvega stavka, v katerem je Peternel v večinoma zelo ritmičnem solo partu nastopil z jasnim in izdelanim izrazom, orkester pa je bil zanj večkrat bistveno preglasen. V osrednjem počasnem stavku so množično klonile intonacija, homogenost zvoka trobil in skupna igra (zadnja predvem pri vstopih). S solistovim vstopom in večjim deležem pihal so se težave večinoma – ne pa povsem – uredile; proti koncu stavka se je trobilom vendarle uspelo ponovno uglasiti. Minilo je samo nekaj skupnih taktov sklepnega stavka, ko se je okretni solist z orkestrom že ritmično razšel, a na srečo so se glasbeniki hitro ujeli in preostanek skladbe v pretežno 7/8 taktu odigrali dovolj prepričljivo.
Po premoru je sledil s koncertnega vidika manj zanimiv, zabavni del koncerta, v katerem je nastopil najpogostejši vokalni solist – sicer dolgoletni klarinetist – orkestra Matjaž Mrak, pa naš odlični jazzovski saksofonist Primož Fleischman (v koncertnem listu zapisan kot ‘Flajšman’), sicer član Big banda RTV Slovenija, ter vselej odlična Nina Strnad. Posebej zanimive točke so bile Bečanova avtorska skladba Walking By, Basiejev/Nesticov be-bop Ya Gotta Try … harder! s Fleischmanom in odličnim bigbandovskim aranžmajem izpod peresa dirigenta ter fenomenalna vokalna interpretacija Robežnikove/Velkaverhove Vile z rimskega zidu (seveda Nina Strnad). Jasno in očitno slišno je bilo, kako je orkester bolj domač in sproščen v zabavnem repertoarju, ki, kot je prav tako treba izpostaviti, za izvajanje ni vedno tako lahek, kot bi si morda mislili. Naposled je treba priznati in razumeti tudi, da je bil na tovrstni prireditvi takšen del koncerta po svoje potreben in smiseln, saj omenjena struktura publike s kopico trenutno komajda še aktualnih političnih akterjev ne bi prenesla celovečernega koncerta resne, koncertne pihalne glasbe.
Sklenemo lahko z naslednjim razmislekom: v že omenjenem “zlatem desetletju” Policijskega orkestra je Milivoj Šurbek kljub in ob rednem delu orkestra, ki obsega mnogoštevilne protokolarne in lažje/bolj lahkotne nastope zabavnega značaja bistven poudarek pri svojem delu z orkestrom vztrajno in dosledno usmerjal v koncertno-simfonično pihalno literaturo in neprestano stremel po plemenitenju kakovosti zvoka in skupne igre orkestra. Posledično smo na vsakoletnih koncertih v Cankarjevem domu lahko poslušali mojstrovine, kot sta npr. izvedba celotne Orffove kantate Carmina Burana (vključno z zborom in vokalnimi solisti) in Simfonije št. 4 za pihalni orkester Davida Maslanke, ki vključuje tudi part za orgle. V desetletju, ki je sledilo (in še traja), pa je orkester postal žrtev pogostih menjav dirigentov, teh in onih varčevalnih ukrepov ter upokojitev in/ali odhodov glasbenikov, ki v zasedbi niso dobili nadomestila. To je precej hitro vodilo v kadrovsko podhranjenost – tudi na tokratnem gala koncertu smo na odru videli nekaj gostujočih – “izposojenih” glasbenikov, ki so dopolnili pomanjkljivo zasedbo – in na neki točki je tedaj obstoječa redna zasedba komajda zadoščala za izvedbo večnega protokolarnega Štruclovega Mimohoda in ostalih koračnic. Poleg vsega je orkester dandanašnji “lahko vesel”, če mu v Gallusovi dvorani uspe nastopiti kvečjemu enkrat na desetletje, že več desetletij pa v nezavidljivih pogojih vadi in deluje v že močno dotrajanem Galetovem gradu na Vodnikovi cesti v Ljubljani. Posledično se je tudi trend izvajane glasbe pretežno po sili razmer, za katere kridve samim glasbenikom seveda ni (bilo) mogoče pripisati, kaj hitro obrnil v povsem nasprotno smer: od koncertne torej proti lahkotnejši glasbi. Tudi prav, a tako pogosto izvajanje tovrstnih skladb akademsko izobraženim (kar je pogoj za igranje oz. zaposlitev v orkestru) glasbenikom ne more – in ne sme! – biti v ponos in še manj v umetniški izziv. Orkester je zato – jasno in slišno tudi na tokratnem koncertu – sčasoma in na daljši rok utrpel izgubo koncertne kondicije ter se udobno namestil na kavč šlagerske lahkotnosti in razvajenosti. Za vsem bliščem se torej skriva tudi temna plat, ob jubileju pa orkestru vsekakor in od srca voščimo prijaznejših in bolj naklonjenih časov, ki bodo sicer še kako sposobno zasedbo glasbenikov čim prej spet prelevili v ansambel vrhunske kakovosti.
