Če bi moral izbirati med meni najljubšimi ploščami Willieja Nelsona, bi izbral Shotgun Willie in Phases And Stages iz časov, ko je snemal za Atlantic, dodal pa bi jima zadnji dve avtorski, God’s Problem Child in pričujočo. Willie je ves čas aktiven, po daljšem obdobju avtorske zadržanosti pa, v družbi z Buddyjem Cannonom, spet nadvse avtorsko ustvarjalen. Pri petinosemdesetih nam ima še vedno povedati precej dobrega in tudi z novo ploščo trdno drži svoj položaj na gori Rushmore sodobne izpovedi, globok in duhovit obenem; duhovit, a ne banalen ali zduhovičen.
Če vas naslov pričujoče plošče spominja na prav tak naslov plošče Jerryja Leeja Lewisa iz leta 2010, morda to ni naključje. Oba sta preživela vzpone in padce, pokopala nebroj svojih kolegov, pa še vedno ostajata neomajna in ustvarjalna. Jerry Lee nekoliko manj, ker mu zdravje slabše služi, medtem ko je Willie morda nekolikanj bolj krhek, kot je bil (kar pri teh letih ni nič neobičajnega) in iz njegovega tabora občasno prihajajo novice o slabšem zdravju, a kot je povedal že na prejšnji plošči: »I woke up still not dead again today!« Na pričujoči plošči to trditev podkrepi s pesmijo Ready To Roar, ki je prav programska pesem trdoživosti, Williejeva »I won’t back down«. In res je: še vedno presežno brenka na Triggerja, še vedno križari po Združenih državah in bo to počel, dokler bo lahko. »Bad breath is better than no breath at all« poje v Bad Breath, še eni duhoviti pesmi o dejstvu, da je najpomembneje ostati živ. In v naslovni pesmi doda, da noče biti čisto zadnji preživeli, a morda pa, če bolje pomisli.
Sploh se zdi, da so na novi plošči bolj poskočne, samoironične pesmi, tudi denimo Don’t Tell Noah, tiste, ki bolj kot balade pomenijo vrhunec njegovega ustvarjanja v tem hipu. Williejevih balad je lepo število, trpkih ontoloških pesmi, bodisi o razkopanih razmerjih bodisi o življenju na splošno, tele nove živahnice pa me spominjajo na nekatera njegova odlična avtorska poglavja iz preteklosti, ki pa so morda ostala bolj prezrta, kot bi si zaslužila, denimo že omenjena Shotgun Willie. Tudi na kakšni ravni, ki ni nujno glasbena, bo počasi treba v bukve zapisati, da je Willie Nelson, poleg tega, da je bržčas eden največjih kitaristov sodobne dobe, mojster spajanja besede in glasbe, samospevec torej, ki si, kot nekateri njegovi kolegi, ki na to še čakajo, denimo Hank Williams, John Prine, Kris Kristofferson, Townes van Zandt, Randy Newman idr., zasluži tudi širšo literarno prepoznavnost. Ko smo že pri tem – ste kdaj prebrali kakšno njegovo knjigo?
