Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 8; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani; 17. maj 2018

foto: Ilija Kononov

 

Na zadnjem abonmajskem koncertu Modrega abonmaja v sezoni 2017/2018 se je Orkester Slovenske filharmonije predstavil z mladim, komaj 30-letnim uzbekistanskim dirigentom Azizom Šokahimovim. Na sporedu sta dve deli ruskih skladateljev oklepali violinski koncert – razveseljivo – slovenske skladateljice, kot solist pa je nastopil violinist Janez Podlesek, eden od dveh koncertnih mojstrov Orkestra SF. Kljub temu abonmajski koncert žal tudi tokrat ni pritegnil večjega števila poslušalcev, zanimivo pa bo spremljati tudi dogajanje v naslednji sezoni, za katero je bilo mogoče ravno na pričujočem koncertu že dobiti svežo programsko knjižico. Iz te je razvidno, da koncertna sezona 2018/2019 obeta nekaj zelo zanimivih koncertov, med drugim izvedbe po dveh Mahlerjevih in Schubertovih simfonij ter dveh simfonij Čajkovskega, pa Šeherezade Rimski-Korsakova ter celo nekaj (več, kot v preteklih sezonah!) slovenskih skladb. Po dvakrat bosta ponovno dirigirala Julian Rachlin in Philipp von Steinaecker, vračata pa se tudi Nil Venditti in James Judd. Programska knjižica vsebuje tudi nagovora v. d. direktorice SF mag. Marjetice Mahne in novopečenega pomočnika direktorice za področje orkestra mag. Klemna Hvale, sicer violončelista v orkestru. Za položaj direktorja SF se bo sicer menda potegovalo večje število kandidatov, tako da bo končni izid v vsakem primeru zanimiv, a o tem več kdaj pozneje.

Uvod pred 55 leti nastalega Koncerta za orkester št. 1, ‘Poredne prigodnice’ še živečega ruskega pianista in skladatelja Rodiona Ščedrina, ki smo ga poslušali najprej, zahvaljujoč sinkopaciji, pizzicatom kontrabasov, ki spominjajo na ‘walking bass’, in igranju malega bobna z metlicami zveni skoraj jazzovsko, za še večjo barvitost pa poskrbijo parti sekcije tolkal in klavirja. Orkestru je glede na hiter tempo in ritmično zahtevnost uspela pohvalna izvedba, mladi dirigent Šokahimov pa je muzikalnost in povednost glasbe uspešno ohranil tudi v glasnem drugem delu skladbe. Po slišanem ni bilo težko razumeti, zakaj je tedaj 31-letni skladatelj s svojim prvim orkestrskim koncertom pritegnil mednarodno pozornost in zakaj je skladba (p)ostala njegovo najpogosteje izvajano in najbolj priljubljeno delo.

A še skoraj desetletje mlajša je naša skladateljica Nina Šenk leta 2004 skomponirala svoj Koncert za violino in orkester št. 1, ki je bil obenem tudi njena prva orkestrska kompozicija. Za koncert je že takoj po nastanku na festivalu Young Euro Classic prejela laskavo nagrado za najboljšo kompozicijo, skozi leta pa uspešno zgradila kariero odlične ter mednarodno cenjene in priznane skladateljice. Letos ji je naposled uspel tudi veliki met udeležbe na legendarnem festivalu klasične glasbe BBC Proms, kjer bodo člani Berlinskih filharmonikov krstno izvedli njeno noviteto, naročeno posebej za to priložnost. Njen najbolj velikopotezni skladateljski projekt do sedaj pa je sicer Quadrum, koncert za štiri tolkalce in orkester, katerega krstno izvedbo smo imeli – prav tako v izvedbi Orkestra SF in članov njegove tolkalne sekcije ter prav tako na zadnjem sezonskem koncertu Modrega abonmaja – priložnost slišati pred dvema letoma.

Zdaj že 14 let star prvi violinski koncert Nine Šenk (krstno izvedbo z Anjo Bukovec imam podpisani še vedno v prijetnem spominu) sicer za izvedbo terja nekoliko manjšo, bolj komorno orkestrsko zasedbo, od trobil na primer samo dva rogova, prisotni so trije tolkalci, parta za timpane pa koncert – zanimivo – nima. Kot uvodoma zapisano, je priložnost izvedbe solističnega parta tokrat pripadla Janezu Podlesku, kar je posledično omogočilo redko priložnost, ko imamo na istem koncertu Orkestra SF priložnost na odru slišati igrati oba koncertna mojstra (poleg Podleska še Miran Kolbl). Koncert je neuradno sicer dvostavčen, stavka pa se igrata brez prekinitve. Razgiban in izrazen solistični part je vselej odlični Podlesek oplemenitil z dodano vrednostjo izjemne tehnične podkovanosti in doživete interpretacijske globine. V sorazmerni statiki počasnega dela se skriva fascinacija z nečim zloveščim ali vsaj neznanim, kar se je jasno manifestiralo v izvajanju tako solista, kot tudi orkestra; Šokahimov je partituro dobro preštudiral. Čeprav orkester v taktovsko lomljenem 3/2/3-dobnem zaključnem hitrem delu koncerta ni zmogel stopnje vznesenosti, ki jo je zastavil Podlesek, je bila izvedba na splošno uspešna in tudi pri občinstvu toplo sprejeta, prisluhnila pa ji je tudi sama skladateljica.

Naposled smo se razveselili še redke priložnosti, ko lahko na naših abonmajskih koncertih prisluhnemo simfoniji izpod peresa Sergeja Prokofjeva, tokrat njegovi Simfoniji št. 3 v c-molu, op. 44. Dirigent je tudi to partituro ob svoji mladosti ponotranjil do dovoljšnje mere, da je skupaj z orkestrom pripravil izvedbo, ki je ponudila več od površinskega uvida v skladateljevo ustvarjalno podstat. Najbolj očitna oziroma slišna pomanjkljivost je bila tudi tokrat ena od večnih šibkih točk SF – skupna igra, poleg tega pa tudi dirigentovo občasno pomanjkljivo uravnoteževanje dinamičnega kontrastiranja. Manjko je bil nemara nezaveden – ko sem Šokahimova opazoval, se namreč nisem mogel upreti vtisu, da je na omenjeno nianso ob vsem ostalem dogajanju v partituri in posledično v orkestru preprosto pozabil. Skladbo sklene en najbolj dramatičnih in temačnih simfoničnih zaključkov, če ne že kar celotnih zadnjih stavkov in SF se je posrečil v koncertnem listu omenjeni preplet klasike preteklega stoletja s klasiko današnjega časa.

Share