Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 9; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani; 7. junij 2018
foto: Uroš Hočevar
Zadnji koncert v svoji abonmajski sezoni Kromatike 2017/2018 so v Glasbeni produkciji (GP) RTV Slovenija poimenovali ‘Darvinistični orkester’ in ga programsko zastavili silno široko: od solistične skladbe za 60.000 let staro glasbilo prek verjetno najpogosteje izvedene simfonije vseh časov do “solistične” skladbe za – pametne telefone. Čeprav se tovrstna programska rdeča nit, zastavljena v sodelovanju s partnerji v Evropski mreži orkestrov ONE – ta “želi slikovito in praktično z raznovrstnim repertoarjem predtaviti evolucijo glasbenih instrumentov skozi čas – na prvi pogled morda zdi silno posrečena, pa je k njej ob vsej sproščenosti, katere pomanjkanje se klasični glasbi dandanašnji silno rado očita, vseeno treba pristopiti tudi s pravšnjo stopnjo doslednosti, sicer se lahko umetniški dogodek, ki mu je botroval v osnovi dober namen, izrodi v larpurlatistično prenapihnjenost.
Uvod v večer se je tokrat začel že slabo uro pred koncertom. Ker je bilo za napovedano uvodno predstavitev v dvorani Lili Novy očitno premalo zanimanja (ob napovedani uri sem bil pred dvorano menda edini zainteresirani), je gostujoči koordinator zbora s pametnimi telefoni Martin Malatray ob prevajalski pomoči v.d. vodje GP RTV Maje Kojc prikaz delovanja telefonske aplikacije Geek Bagatelles z zamikom izvedel kar pred vhodom v Gallusovo dvorano. Omenjene predstavitve se je udeležila predvsem množica osnovnošolske mladine ter nekaj posameznikov, o sami aplikaciji in njenem delovanju pa več nekoliko pozneje.
Velika sprejemna dvorana in prvo preddverje sta bila namenjena posebni priložnostni razstavi o takoimenovanem tidldibabu oziroma neandertalčevi piščali, ki je bila najdena med arheološkimi izkopavanji najdišča Divje Babe v bližini Cerkna ter ima uradno priznan status najstarejšega glasbila na svetu, hrani pa jo Narodni muzej Slovenije. V Cankarjevem domu si je bilo tokrat seveda moč ogledati repliko piščali, na katero je kot solist ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija zaigral naš (izvirno sicer klarinetist, sicer pa neizčrpni multiinstrumentalist in pihalec) Boštjan Gombač. Skladbo s preprostim naslovom Baba je napisal Žiga Stanič, v GP RTV sicer zaposlen kot producent orkestra. Kot je pojasnil koncertni list, nenavadno ime glasbila “sestavljajo začetnice imen arheologa, ki je piščal odkril, umetnika, ki jo je vrnil v življenje, ter arheološkega najdišča – Turk Ivan, Dimkaroski Ljuben [leta 2016 umrli makedonsko-slovenski glasbenik, ki je rekonstruirano piščal predstavil na številnih glasbeno-arheoloških simpozijih po svetu in z njo posnel nekaj zgoščenk z raznovrstno glasbo] in Divje Babe”.
Staničeva skladba je napisana za zasedbo godalnega orkestra z dodatkom tolkal, ki skladbo s solom dveh kamnov tudi začnejo. V nadaljevanju slišimo precej posebnih učinkov predvsem perkusivne narave ali v izvedbi tolkal – tolkalistka Petra Vidmar je zamenjala veliko število instrumentov – ali tudi godal (tleskanje in trkanje po trupih instrumentov), ki nadaljujejo z glissandi in ostalimi učinki. Nobenega dvoma ni, da bolj primernega glasbenika od Gombača (Terrafolk, Katalena …) za solistično vlogo v Babi pri nas ni; part tidldibaba je bil namreč klarinetistu, ki mu je neprestano in brezmejno glasbeno eksperimentiranje v krvi ter v veselje in izziv, pisan na kožo. Zven rekonstruirane šest desettisočletij stare piščali je nedvomno zelo zanimiv, ne pa posebej presunljiv, tako kot Staničeva skladba ni prav revolucionarna in od vsega še najbolj razgrinja skladateljevo negotovost pri komponiranju – vsaj vtis poslušalca je tak. Daljna predhodnica poznejših takšnih in drugačnih piščali je pač že pred 60.000 in več leti zvenela relativno podobno sodobni blok flavti, Gombač pa je med igranjem uporabil različne izvajalske tehnike, med drugim tudi vokaliziranje v glasbilo.
Sledila je izvedba Simfonije št. 5 v c-molu, op. 67 koga drugega kot Ludwiga van Beethovna. Gostujoči francoski dirigent Benoît Fromanger je simfonijo dirigiral na pamet. Orkester se znjim ni ravno idealno ujel; uvodni koroni “Usodinega trkanja na vrata” sta bili (pre)kratki, skupna igra pa daleč od idealne. Spomnimo, da se pričujoča simfonija pravzaprav začne s tišino: osminsko pavzo pred štiritonskim motivom Usode; vse skupaj se potem ponovi. In prav izvedba te nesrečne pavze – tudi tišine so namreč del vsak skladbe in jih je treba ustrezno “odigrati”! – je povzročala sive lase že premnogim dirigentom in orkestrom, saj je enostavno niso mogli “zaigrati” skupaj “kot eden” – če je že uspelo na vajah in/ali generalki, pa se je na koncertu ponesrečilo. Tako nekako je bilo tudi tokrat in dejstvo je, da Beethoven s to nesrečno osminsko pavzo glasbenike že več kot 200 let spravlja ob živce.
Preostanek prvega stavka je z izjemo intonančne nesreče klarineta minil brez posebnih težav, v zadnjih osmih taktih stavka pa je Fromanger dodal nenavaden in neposrečen crescendo, ki ga skladatelj v partituri ni zapisal in ga seveda tudi nisem slišal še med nobeno od desetin izvedb te simfonije, ki sem jim bil priča. Ob izboljšani intonaciji je bil drugi stavek sploh v pihalih včasih preglasen, v tretjem pa so se nezadržno nabirale takšne in drugačne nevšečnosti – zdaj štrleče preglasen fagot, zdaj razglašena oboa. Zamgoslavni prehod v zadnji stavek je bil uspešen, sledila pa so preglasna trobila, posebej težki dinamični udarci basovske pozavne so – očitno zaradi položaja glasbenika na odru in usmerjenosti njegovega odmevnika – izjemno neprijetno in naposled zelo moteče odmevali od zadnje stene Gallusove dvorane; takšne akustične polomije v tej dvorani še nisem doživel. Izpostaviti je treba dobre sole rogov, pohvalno igro godal in celo v svetovno znanih orkestrih redko slišano dobro zvočno umestitev piccola, vendar je Fromanger avditoriju p(r)odal skoraj docela nenavdihnjeno drvenje skozi Beethovnovo partituro; za dirigenta z referencami, kot so Gergijev, Bernstein, Kleiber, Mehta in Barenboim, nedvomno veliko razočaranje in upam, da si bodo v GP RTV zapomnili, da nas je Fromanger med svojim gostovanjem predvsem oropal za spodobno beethovnovsko doživetje.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo našel skladatelj, ki bo v eno svojih novih skladb v takšni ali drugačni vlogi vključil sodobni mobilni oziroma pametni telefon, ki je ima sicer na koncertih klasične (in verjetno tudi katere druge) glasbe načeloma predvsem zaničevano vlogo motilca in/ali uničevalca koncertnega ozračja; konec koncev so zaradi osovraženega zvonenja telefonov besni solisti koncerte tudi že prekinjali. Eden prvih – če ne celo prvi – ki si je moderni smartphone drznil uporabiti v partituri svoje kompozicije, je 67-letni sodobni francoski skladatelj Bernard Cavanna. Njegova skladba Geek Bagatelles (v prostem prevodu Geekovske bagatele) namreč vključuje tudi “parte” za omenjene elektronske naprave, število katerih je Cavanna v namen boljše slišnosti in odrske prezence pomnožil in kot performativni element poleg odrskih akterjev vključil tudi celoten avditorij. V namen možnosti aktivnega sodelovanja na koncertu si je treba na telefon naložiti uvodoma omenjeno aplikacijo, ki v odvisnosti od premikanja in položaja telefona predvaja štiri različne kratke avdio drobce iz zborovskih partov zadnjega stavka Beethovnove 9. simfonije, torej iz slavne Ode radosti.
Poleg tega, da je bila vzpodbuda k sodelovanju pri izvedbi skladbe posebej priložena tudi v koncertnem listu, je neposredno pred začetkom izvedbe Malatray s poslušalci v Gallusovi dvorani po uvodnem nagovoru in razlagi izvedel kratko “motivacijsko vajo” in videti je bilo, da je bila večina avditorija z veseljem pripravljena na sodelovanje. Poleg “otelefonjenih” poslušalcev v dvorani je bil na vsaki strani odra za orkestrom prisoten tudi takoimenovani “zbor s pametnimi telefoni”, ki so ga sestavljali študentje Oddelka za muzikologijo z ljubljanske Filozofske fakultete; le-ti so imeli svoje telefone za izrazitejši dinamični učinek povezane in ozvočene z bluetooth zvočniki, na odru pa je bilo med orkestrom razporejenih še šest deklet, ki so izvedbo celotne skladbe snemale s telefoni. Glasba Geekovskih bagatel je po pričakovanju pretežno atonalna in brez oprijemljivih ritmičnih in/ali melodičnih elementov – seveda z izjemo omenjenih citatov Beethovna. Mobilni telefoni v skladbi odigrajo ključno vlogo, ko se začnejo v po dramatičnem loku zgrajeni skladbi svetlikati drobci Ode radosti, z nekaj sto “pojočimi” telefoni dosežena “vokaliza” pa na neki točki spominja na clusterske vokalne akorde v Ligetijevi Lux aeterna. Čisto zadnji takti skladbe so namenjeni ekstremnemu flažoletu violine (zanesljiva koncertna mojstrica Kana Matsui), ki še zadnjič odigra témo Ode radosti. Sicer eksperimentalna skladba je v svojem bistvu seveda tudi izvirna, njen glavni adut pa je kajpada presenetljivo učinkovita uporaba telefonov, brez katere znatnega učinka z izjemo kakšnega kislega nasmeška iz publike ne bi dosegla.
