Orkester Slovenske filharmonije

Kozinova dvorana Slovenske filharmonije, Ljubljana, 3. julij 2018

Konec junija se je z bombastičnim otvoritvenim koncertom na Kongresnem trgu začela 66. izdaja Festivala Ljubljana. Množica koncertov se bo sklenila 3. septembra, v vmesnem poletnem času pa bo festival kot vsako leto ponudil obilico dogodkov za raznolike glasbene okuse (nekaj je bilo žal že tudi odpovedanih, med njimi izvedba Wagnerjevega Renskega zlata). V sklopu festivalskih prireditev je v svoji matični hiši na prvi julijski torek nastopil Orkester Slovenske filharmonije. Koncert je bil – naj bi bil – slavnostne narave, saj je SF z njim proslavljala 70-letnico ustanovitve orkestra in se poleg tega z njim spominjala dveh častnih članov, Haydna in Beethovna. Po lastnih besedah pa je bila “osrednja pozornost namenjena enemu izmed ustanoviteljev, Marjanu Kozini, sicer prvemu povojnemu direktorju in umetniškemu vodji SF”. Kozini naj bi bil na večer koncerta (seveda posthumno; skladatelj je umrl leta 1966) podeljen tudi naziv častnega člana SF.

Zakaj sem zapisal, da naj bi bil koncert slavnostne narave in da naj bi bil Kozini podeljen naziv častnega člana? Ker se to pravzaprav ni zgodilo; z izjemo dveh ali treh stavkov v koncertnem listu, v katerih smo (seveda tisti, ki smo koncertni list sploh prebrali, to namreč nikoli niso prav vsi poslušalci) izvedeli za zgoraj omenjeni slavnostni priložnosti, se na koncertu ni zgodilo nič slavnostnega. V vhodni avli SF je bila sicer na ogled kaligrafsko izpisana listina, s katero je SF skladatelju “poklonila in mu posthumno podelila” omenjeni naziv. Toda ob tako svečani priložnosti bi pričakovali vsaj kratek nagovor trenutne vršilke dolžnosti direktorice SF Marjetice Mahne, če že ne tudi ministra za kulturo – sploh po vseh mahinacijah ter takšnih in drugačnih (melo)dramah, ki so se v SF dogajale v bližnji preteklosti, bi bilo vzpodbudno slišati vsaj nekaj optimističnih besed za prihodnost. Razlogov, da se niti v. d. direktorice niti ministru očitno ni zdelo vredno nagovoriti filharmonikov in poslušalcev, je lahko več, noben od ponujajočih pa ni nič kaj vzpodbuden; nemara noben od njiju posebnega optimizma glede prihodnosti SF sploh ne premore.

Glede na naravo koncerta z naslovom “Pastorala” se mi je zdelo nenavadno tudi, da SF ni izbrala domačega dirigenta. Že Marko Hriberšek bi bil odlična izbira, imamo pa tudi kar nekaj zelo kakovostnih mladih dirigentov, ki do koncerta s katerimkoli poklicnim orkestrom zelo težko – ali pa sploh ne – pridejo. Očitno še vedno prevladuje miselnost, da je vse, kar je tujega, samo po sebi tudi boljše. Daleč od tega. Nad izbiro dirigenta bentim predvsem zaradi pristopa, ki ga je gostujoči Rus Dmitrij Liss izbral za uvodno skladbo, nadvse pozitiven in radosten simfonični scherzo Bela krajina, ki je po vsej pravici najpogosteje izvajana slovenska simfonična skladba (zelo radi jo izvajajo tudi npr. boljši – koncertni pihalni orkestri) in je pravzaprav tretji stavek Kozinove edine simfonije. Liss je skozi “kar se da svetlo pokrajino pokrajine in ljudi”, kot je skladbo odlično opisal Peter Kušar, zdrvel v rekordno prehitrem tempu in za to potreboval zgolj 11 minut (običajno okrog 13). Vzlic takšnega divjanja in izrazite taktirajoče usmerjenosti ritmično komponento je neuvidevni dirigent žrtvoval takorekoč vse možnosti fraziranja in ekspresivnosti, nemara prav zaradi tempa pa se je zgodilo tudi nekaj neprijetnih orkestrskih spodrsljajev. Kot je bilo videti, je Liss na konec skladbe preprosto pozabil; orkester ga je na srečo odigral sam. Jasno in očitno je bilo eno ali oboje od naslednjega: da je Liss partituro prehitro, preslabo in preveč površno naštudiral in/ali da mu skladba preprosto ni bila všeč. Oba argumenta sta seveda bizarna in nesprejemljiva, zato je bila Lissova Bela krajina veliko razočaranje, ki ga je še poslabšala nenormalna, kričava in moteča glasnost izvedbe; neverjetno se mi zdi, da jo je Liss kljub dinamični situaciji v dvorani, ki ji je na vajah pač moral biti priča, vseeno izpeljal na ta način. O dinamičnih omejitvah Kozinove dvorane SF sem pisal že večkrat in vedno znova se na koncertih dokazuje in potrjuje dejstvo, da je dvorana za koncerte simfoničnih orkestrov v polni zasedbi akustično neprimerna. Še vedno se mukoma spominjam koncerta Beograjske filharmonije izpred dobrih petih let, ko so z bučečo in grmečo izvedbo Šeherezade skoraj podrli našo filharmonično hišo.

Zapisanemu ob rob še tole: ob vsej hvali in slavi Marjanu Kozini – in oboje si, da ne bo pomote, še kako zasluži! – imamo Slovenci na CD-ju na voljo en sam (sic!) posnetek njegove celotne štiristavčne Simfonije. Posnetek, na katerem pod vodstvom Marka Muniha prav tako igra Orkester SF, je v Kozinovi dvorani nastal leta 1987, torej pred več kot 30 leti (sic!) in zvokovno ni preveč kakovosten. Isti posnetek se pojavi tudi na leta 2015 izdani antologiji klasika Slovenia – Skladbe za orkester, 1. del. Zato se mi zdi po svoje šokantno in sramotno, da niso v njeni 70-letni zgodovini nastali vsaj še dva ali trije posnetki, od tega vsaj en v zadnjem desetletju. Po drugi strani lahko to dejstvo služi kot zgolj še ena afirmacija slovenskega mačehovskega odnosa do lastne kulture, tokratna izvedba Bele krajine pa kljub dobronamernosti kot milostni vbogajme odličnemu skladatelju in njegovi simfonični zapuščini.

Večer se je nadaljeval s Haydnovim – prav tako častni član SF – Koncertom za violončelo in orkester št. 2 v D-duru, Hob. VIIb/2, op. 101. Orkestru se je pridružila britanska violinčelistka Natalie Clein, nekdanja BBC-jeva glasbenica leta in že v prvem stavku je poslušalcu lahko odleglo že zaradi bistveno zmanjšanih dinamičnih obremenitev. Solistka je kaj kmalu potrdila svojo odličnost, razveseljivo sta ji najbolje uspevali prav izjemna ekspresivnost in povednost, ki ju že pregovorno premore violončelo, tokrat posebej izrazito v kantileni kar prekratkega drugega stavka. Živahno poplesavajoč zadnji stavek je bil uspešen v svoji gibkosti in prijetni melodiki. Orkester je pod Lissom odigral sorazmerno zanesljivo, mestoma robato spremljavo, Cleinova pa je za dodatek odigrala še znani Bachov preludij iz Suite za violončelo št. 1 v G-duru, BWV 1007.

Koncert je sklenila Beethovnova (še tretji častni član SF) Simfonija št. 6 v F-duru, op. 68 ‘Pastoralna’. Kot zanimivost ne moremo mimo dejstva, da je SF na koncertu izvedla “ljubljansko” verzijo partiture, ki jo je v namen slovenske krstne izvedbe v Ljubljano desetletje po nastanku, leta 1818, z nekaj manjšimi popravki poslal sam skladatelj. Faksimile omenjene partiture, ki jo sicer hrani NUK, je bil na ogled tudi na samem koncertu. Pri simfoniji gre za nemara prvi resničen, resen in obenem zelo posrečen ter za tisti čas genialno realiziran poskus simfonične skladbe s programsko podstatjo in vsebino. ‘Pastoralna’ je kljub Beethovnovemu slavnemu citatu, da gre v njej “bolj za izraz občutij kot slikanje” vseeno čudovit primer uspešnega tonskega slikanja; primere bi lahko naštevali od prvega do zadnjega stavka, najbolj vnebovpijoč pa je nedvomno četrti (Nevihta – Vihar); gre tudi za edino Beethovnovo simfonijo s petimi stavki. Orkestrovo poustvarjenje idilike je bilo tokrat bolj uspešno, želeli bi si le še nekaj več sproščenosti. Celosten dinamični vtis je bil boljši, igranje pa občasno še vedno preglasno. Liss je daleč od idealnega beethovnovskega interpreta; sploh uho, ki so ga že kdaj razvajale antološke interpretacije npr. Kleiberja in Harnoncourta, je tu marsikaj pogrešalo. Ruski dirigent je ‘Pastoralno’ dirigiral bolj v stilu Stravinskega ali Šostakoviča, kljub temu pa dovolj uspešno, da je izvedba zadostila želji in izzivu ponovnega poslušanja priljubljene in dobro znane partiture, ki jo je že sam skladatelj oblikoval tako spretno, da je skorajda nemogoče, da bi ne glede na (ne)kakovost izvedbe s seboj ob poslušanju ne prinesla tudi vsaj malo veselja in navdušenja.

Za konec: če bi se resnično želeli pokloniti 70. obletnici Slovenske filharmonije in Marjanu Kozini, bi izbrali slovenskega dirigenta, za spored pa npr. eno od Beethovnovih uvertur in za vrhunec večera izvedbo Kozinove Simfonije v celoti. Tako pa smo dobili opisanega dirigenta – koncertni list ga je sicer opeval kot “enega najvidnejših evropskih dirigentov svoje generacije” – ter opisani izvedbi Kozine in Beethovna, z vso kombinacijo pa klavrno realizacijo v izhodišču plemenite in dobronamerne ideje.

Share