Don Mentony Band – Prov fletn se mava (Sraka, 2018)

 

Nova plošča Janeza Zmazka Žana in njegove glasbene družbe je dobrodošla novica v letu, ko od redkokje dobimo karkoli prebavljivega, sploh od t. i. »velikih bendov«, med katere Don Mentony Band zagotovo sodi.

Začeli so kot bend, ki je v osemdesetih letih preigraval bluesovske stalnice in se na sceni dokončno ustoličil ob koncu tega desetletja s priredbo komada Tulsa Time, ki ga je napisal Danny Flowers (sicer avtor takšnih pesmi, kot sta denimo Gulf Coast Highway in Beyond Believing), Eric Clapton pa je pesem prevzel od Dona Williamsa, ki jo je posnel leta 1978. Z Dobro mrho, kakor so tedaj Don Mentony Blues Band poimenovali svojo različico, se je začelo komercialno najuspešnejše obdobje zasedbe, v kateri sta poleg Žana igrala med drugimi tudi kitarist Janez Hostnik in basist Aleksander Cepuš.

Danes je zasedba nekolikanj drugačna, poleg Žana godejo v njej basist Klemen Teran (znan tudi kot pesnik, član zasedbe 19. november idr.), kitarist Luka Vehar in bobnar Žiga Kozar. Klasična štiričlanska rockovska zasedba torej, ki zdaj obstaja že nekaj časa, zadnjo studijsko ploščo Zajeban dan pa so izdali pred štirimi leti. DMB nočejo biti glasbeni revolucionarji, ali pač: glasba, ki jo igrajo – in to izjemno sveže, je treba priznati ob poslušanju nove plošče – je na dandanašnji sceni pravzaprav v deficitu, vsaj v tistem »vidnem« delu scene, torej med bendi, ki jih občinstvo še spremlja malce bolj mnogoštevilno. DMB delujejo tudi izjemno simpatično in nepretenciozno, zlasti zato, ker Žanu ni treba ničesar več dokazovati; to se tudi pozna pri pesmih, ki so na ravni najboljšega, kar je zasedba ustvarila. Po besedilih vsekakor posekajo druge podobne avtorske bluesovske bende, denimo Easywalkers, ki so letos izdali sicer zanimiv prvenec. Žan se ne trudi, da bi se šel velikega očeta zajebantskega bluesovskega pop-rocka, tudi s festivali in tekmovanji se ne ukvarja več, pač pa lepo naniza deset komadov, nekaj klasičnega mačističnega barovskega bluesa (Živel 1. maj), nekaj duhovitega angažiranega (Jadransko morje), nekaj pa je baladnega vzdušja, a nikoli omlednega (Nihče ne ve, Prav fletn se mava). Vmes so tipične DMB-jevske rockovske »značajevke« (Tony Fer) in duhovite domislice (Spoštovana gospa Marija). Osrednjo glasbeno sliko tvorita kitari Žana in Veharja, nekaj je tudi klaviatur, ki jih igra Matej Gornik, in spremljevalni glasovi, ki pridejo najbolj do izraza v pesmi Živel 1. maj. Plošči so pristavljena vsa besedila in podatki, likovno pa jo je zelo lično in šaljivo opremil Gorazd Vahen. Na plošči se pojavita tudi dva nekdanja Žanova sobendovca iz Buldožerjev: Bele kot spremljevalni glas in Činč kot snemalec.

DMB spremljam že ves čas delovanja skozi najrazličnejše postave in zasedbe in ne glede na to, da so sproducirali veliko hitov in večino devetdesetih let delovali na mainstreamovski sceni, Žan pa je skoraj po tekočem traku pisal besedila in prevode za raznorazne izvajalce, so kot bend vedno bili precej konsistentni, zdaj pa se nikomur več nikamor ne mudi, kar se je poznalo že na zadnjih dveh studijskih ploščah. No, DMB bo letos težko posekal kak drug »velikan«, a saj tistih ne jemljemo več preveč resno, bi dejala Hesse ali jeti: v »podtalju« je preveč dobre glasbe. Če pa bodo Don Mentony Band letos igrali kje v bližini, jih bom z veseljem šel poslušat. Prijetno presenečenje torej.

Share