Nedolgo tega smo v Novi muski pisali o The Who in njihovi izvedbi celotne rock-opere Tommy v londonski Royal Albert Hall. Roger Daltrey je letos končno spet izdal solistični album, prvo tovrstno ne-whojevsko izdajo po prosluli plošči z Wilkom Johnsonom (2014). Čeprav so mnenja o Daltreyjevi solistični karieri na splošno deljena (prvi solistični album Daltrey je izšel leta 1973), je treba priznati, da je tudi brez zaledja matične zasedbe ustvaril nekaj referenčnih del, tudi na velikem platnu se je pojavljal, letošnji napovednik pričujoče plošče pa je vzbudil zanimanje že zaradi priredbe Into My Arms Nicka Cava. Snemanje se je začelo kmalu po dokončanju plošče z Wilkom, se prekinilo zaradi meningitisa, nato pa se je v proces vključil tudi Pete Townshend s svojo kitaro in zadeva se je nadaljevala med turnejo The Who ob petdesetletnici njihove kariere. Ob treh so-avtorskih pesmih je Daltrey skrbno izbral pesmi drugih: ob Cavu so med drugimi tu še Stephen Stills: How Far, Boz Scaggs: I’ve Got Your Love, Stevie Wonder: You Haven’t Done Nothing, Clyde Otis & Ivy Jo Hunter: Out Of Sight, Out Of Mind. In plošči dal nekakšno zanimivo psevdosoulovsko štimungo, seveda obarvano z značilnim glasom in vložki Townsendove kitare. Into My Arms obdrži klavirski zvok, ki ga poznamo iz izvirnika, a v Daltreyjevi interpretaciji postane izpoved večnega popotnika, ki pa v sebi še premore veliko več moči kot tisti prislovični romar na polnočnem razpotju. Album, naslovljen po pesmi, ki jo bržčas poznate v izvedbi Garneta Mimmsa, se vsekakor splača poslušati na vinilu; če spremljate recenzije, ki jih pišem na tem portalu, že veste, zakaj.
