Slavnostna dvorana Narodne galerije, Ljubljana, 2. avgust 2018
V široki in raznoliki ponudbi Festivala Ljubljana (FL) se vsako leto najde tudi kar nekaj komornih koncertov. En od njih se je v začetku avgusta odvil v Slavnostni dvorani ljubljanske Narodne galerije, čeprav je bilo sprva mišljeno, da bo koncert potekal v Viteški dvorani Križank; razlog za spremembo je ostal neznan. Nastopil je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije (KGO SF), ki so se mu za določene skladbe pridružili štirje odlični solisti. Koncert je bil nekoliko presenetljivo, a vsekakor razveseljivo razprodan, začel pa se je s skoraj 15-minutno zamudo. Opazil sem, da je direktor in umetniški vodja FL Darko Brlek v dvorano s pošteno zamudo vstopil minuto ali še manj, preden so glasbeniki naposled začeli z igranjem (vmes smo že trikrat slišali festivalski avizo) – so mar čakali njega? Krilatica o kovačevi kobili se tu ponudi sama od sebe. 12-članski godalni ansambel, o katerem smo pisali npr. konec novembra 2013, ko so obhajali 20-letnico obstoja – z letošnjim letom torej delujejo že četrt stoletja – je v zadnjih letih dobro zastopan na vsakem FL. Verjetno je bil to en zadnjih koncertov KGO SF pod vodstvom odličnega koncertnega mojstra Janeza Podleska, ki letos jeseni žal zapušča Slovensko filharmonijo. V najvišji turistični sezoni pa se očitno tudi KGO SF poznajo dopustniške odsotnosti, saj smo kljub kar 12-članski sekciji viol Orkestra SF med glasbeniki opazili violistko Geo Pantner, sicer redno članico Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Koncertni večer, ki je bil tokrat “posvečen bogati glasbeni zapuščini družine Bach” se je začel s Fantazijo in fugo v g-molu, BWV 542 Johanna Sebastiana Bacha, izvirno seveda napisano za orgle, tokrat pa v godalni priredbi violončelista Klemna Hvale, ki je sicer poskrbel tudi za pohvalno informativna spremna besedila v koncertnem listu ter za prevod nemškega besedila ene od izvajanih skladb. Aranžer je opravil pomembno delo in spisal lepo in polno zvenečo priredbo; posebej izpostavljam basovsko linijo (violončeli ter kontrabas), ki je v godalnih aranžmajih na račun bolj melodičnih partov violin in viol občasno zapostavljena. Pomembno vlogo je odigral tudi koncertni mojster Podlesek. Že ob prvi skladbi moram zapisati, da je kljub nedvomni impozantnosti in lepoti Slavnostna dvorana Narodne galerije daleč od akustično idealnega prizorišča za tovrstne glasbene dogodke. Orkestrski zvok se – tudi v primeru komorne zasedbe – odbija, kotali in odmeva. Fugalna prepletanja uvodnega Bacha so bila tako kljub navdahnjenemu izvajanju zvokovno dokaj razmazana in kar hudo mi je bilo za trud izvajalcev in aranžerja.
Za izvedbo Koncerta za čembalo, flavto, violino in godala v a-molu, BWV 1044 istega skladatelja so se orkestru pridružili čembalist Tomaž Sevšek, flavtist Boris Bizjak in violinistka Lana Trotovšek, prav tako znana imena preteklih izdaj FL. V opisanih neidealnih akustičnih pogojih je med izvedbo tristavčne skladbe trpela predvsem slišnost flavtista; ta je poleg vsega igral še na v celoti leseno flavto, ki vendarle zveni mehkeje, kot kovinsko glasbilo. Sevšek je bil tokrat še posebej zanesljiv in odličen poustvarjalec, tako v solistični kot v vlogi bassa continua. Totovškova je bila tokrat (vsaj z mojega položaja – sedel sem točno na polovici dvorane) manj v ospredju, kot je verjetno sicer vajena, a z vseeno prijetno in uravnoteženo prezenco. Sožitje treh solistov je bilo po navdušujočem prvem slišno predvsem v concertinu drugega stavka, ko je bilo ob odsotnosti spremljave orkestra končno dovolj dobro slišati tudi Bizjaka. V zadnjem stavku se je basovska linija za nekaj taktov ritmično razšla z razigranim čembalistom, sicer pa drugače, kot o uspešni izvedbi ne morem poročati.
Za takoimenovani lamento Ach, dass ich Wassers g’nug hätte (Oh, ko bi le imel dovolj vodé), tokrat Johanna Christopha Bacha, mrzlega strica J. S. Bacha in bratranca njegovega očeta, se je zasedba zmanjšala na tri violine, eno violo, dve violončeli in čembalo. Lamento, ki pomeni skladbo žalobnega ali obžalujočega značaja, je interpretirala sopranistka Nika Gorič, ki je bila kljub očitno jasni izgovarjavi nemškega besedila na mojem položaju slabo razumljiva; v prvih vrstah je bila situacija brez dvoma boljša. Glede na zahtevo po sopranski solistki je part pisan precej nizko, izvirnik je namreč napisan za kontratenor. Goričevo je bilo zelo prijetno poslušati, škoda le, da tokrat nismo imeli priložnosti slišati njenega celotnega ali vsaj širšega glasovnega razpona.
V Sinfonii št. 5 v h-molu, Wq. 182 Bachovega sina Carla Philippa Emanuela Bacha, ki ga je občudoval tudi sam Mozart, se je potrdil predvsem visok umetniški nivo KGO SF (s tehničnega vidika bi se dalo še kaj pobrusiti). Skladbo, sicer eno od skladateljevih takoimenovanih hamburških simfonij, je orkester izvedel zelo uigrano in tekoče, ob nižji dinamiki pa je bilo vse skupaj tudi akustično ustreznejše – v prid temu so tudi godalci izostrili in fokusirali svoj ton, najbolj uspešno v sklepnem prestu.
Vrhunec večera pa je bila vendarle izvedba Brandenburškega koncerta št. 5 v D-duru, BWV 1050. Tudi tu je sodeloval trio Sevšek – Bizjak – Trotovšek in veselili smo se izvrstne izvedbe, predvsem z umetniško-interpretativnega vidika. Minila je z vso žlahtnostjo in predanostjo, ki ju poustvarjalci dolgujejo skladatelju, poslušalcem in nenazadnje tudi samim sebi. Izjemno prijeten – v tem smislu si žalobnega naslova Lamento ni zaslužil – in poslušljiv komorni koncert je tako še najbolj omadeževala neakustičnost dvorane; prvotno načrtovana Viteška dvorana bi bila brez sence dvoma še kako primernejša.
