Precej se je pisalo o knjižici, ki jo je nedolgo tega izdal sine John Carter Cash in v njej zbral očetove »poezije«, neobjavljene pesmi, ki so ostale v zapuščini in jih je oče v črnem zapisoval kot neke vrste »odloženi dnevnik«. Potem so se zbrali od blizu in daleč in te pesmi tudi uglasbili, pa jih zapisali na ploščo, da bi v tej obliki pričale o nekakšni koprodukciji med starosto in temi, ki so stali, bodisi sočasniki ali podmladek. Rezultati so mešane sorte, kar je tudi za pričakovati, če se na istem albumu pojavijo Kris Kristofferson, Willie Nelson, Alison Krauss, Rosanne Cash, John Mellencamp, Elvis Costello, Carlene Carter in denimo Brad Paisley in Kacey Musgraves. Tu je tudi pokojni Chris Cornell, pa Jewel, pa T Bone Burnett, a album bi bil veliko bolj izenačen in ponekod manj omleden, če bi poklicali kakega Seasick Stevea, Lukasa Nelsona, Johna Prinea, Lucindo Williams, Margo Price ali … hej, St. Vincent ali Adio Victorio, za spremembo. Stari maček je vendarle pokrival široko paleto slogov in se s pravimi argumenti ni ogibal niti zvrsti, kamor na prvi pogled ni sodil (pa je). Zato bi se spodobilo, da bi pri izboru ne šli na kvazinashvillovstvo, ampak bi na temno zapuščino poskušali napeti malce temnejše note.
Stara Casheva kolega Kris in Willie v pesmi Forever ne razočarata; Kris s pretresljivo utrujenostjo recitira Casheve verze na Williejevo kitaro, ki ubira I Still Miss Someone. Alison Krauss, Jewel, Mellencamp, Roseanne in še nekateri drugi opravijo delo ok, čeprav je morda ravno v tem težava. Po temnem, utrujenem uvodniku Krisa in Willieja dobimo preveč »dovršenosti«, »popeglanosti«, zato je pravo veselje slišati Costella in »verandni« bluegrass Chinky Pin Hill. Chris Cornell je izbral pesem You Never Knew My Mind, ki jo je Cash napisal prvi soprogi Vivian, kritiki pa so (ne nepričakovano) v izboru nemudoma prepoznali enega Cornellovih poslednjih interpretativnih »statementov«, češ …
Vreme za interpretacije je pač ugodno, tudi naša je zgolj ena izmed njih, zato priporočam, da poslušate (in preberete) še sami. A kot rečeno: lahko cenimo, da so se vsi sodelujoči lotili tega projekta, ne moremo pa si pomagati, da se ne bi vprašali, kako bi lahko bilo, če morda vsega skupaj ne bi produciral Cash Jr. Bi Rick Rubin naredil drugače? Ali pa kak Jack White? Ali pa morda kar Costello?
