Courtney Barnett – Tell Me How You Really Feel (Milk Records/Marathon Artists, 2018)

 

Za Courtney Barnett, zdaj bržčas že najvidnejšo predstavnico sodobne avstralske kantavtorske scene, sem prvič slišal po naključju v nekem videu na portalu YouTube, ko je govorila o kitarah, zlasti telecastrih. Nato sem videl video za pesem Avant Gardener in bil kar hitro prepričan, da poslušam glasbo, ki šteje. Seveda bi se ji en komad lahko posrečil, pa sem se podal na križarjenje po spletu: najprej pregoltal Epje in nato še album Sometimes I Sit And Think, Sometimes I Just Sit (2015). Nato se je o njej začelo govoriti. Indiejevski fenomen iz Avstralije je pravzaprav v manj kot pol desetletja postal svetovni rockovski fenomen, in to brez »velike« založbe, proslulih agencij in tako naprej. Lani je Barnett s Kurtom Vileom izdala LP Lotta Sea Lice, ki je vzbudil precej pozornosti in upravičeno dobil visoke ocene, letos maja pa je sledila pričujoča plošča z uvodnim februarskim singlom Nameless, Faceless, aprilskim City Looks Pretty, končno pa tudi priložnost, da se o zadevi nekaj napiše.

»Neo-grungeovsko« vzdušje pesmi Courtney Barnett (na novi plošči morda najbolj slišno v uvodni pesmi Hopefulessness) ni naključno, ampak je bistveni del njenega avtorskega izraza že od samih začetkov; če kaj, ga na novi plošči kvečjemu malce umirja, a ne v smeri konformizma ali kakšnih večjih in daljših izletov v bolj radijski pop-rock, če to dandanes sploh še obstaja, temveč v smislu, da ji ni več treba rohneti, ampak si lahko vzame čas za samoraziskovanje. Nekaj osebnih dvomov ostaja, a ti bodo ostali tudi čez dvajset let, vendar pa nova plošča izpričuje, da je Courtney Barnett precej bolj jasno, kaj se dogaja z »življenjem, vesoljem in sploh vsem« in da ji je novonastala situacija prinesla tudi nekaj izkušenj in spoznanj. Med drugim to, da je poza »jezne, malce zmedene kitaristke« lahko dejansko zgolj poza, za katero misliš, da jo moraš imeti, ker je del imidža, ampak seveda ni treba. Barnett je, če gre soditi po intervjujih in javnih pojavljanjih, dejansko prijazen človek, deluje odprto in pravzaprav še vedno nekoliko osuplo nad uspehom. Tovrstna naravnanost do vsega, kar se ji dogaja, je veliko boljši način za stopanje naprej, pa še očitati ji nihče ne more, da se nekaj »gre«. Rezultati so morda manj neposredno konfrontacijski kot na prvencu (in po tem album bolj vleče na pesmi s plošče, ki sta jo ustvarila z Vileom), a Barnett je dokazala (če ji je to sploh treba), da ni zgolj mlajši avstralski okrušek Nirvane, pač pa da je »garažni« feel njene muzike koherenten del njenega glasbenega izraza, ne da bi se ob tem ona ali poslušalec počutila prisiljeno in neavtentično. Nekateri se z zrelostjo ne znajo spopasti, Courtney Barnett pa se trudi. Trenutno s pomočjo Fenderjevega Jaguarja, kar ji spet štejemo v plus.

Na plošči sodeluje jedro ekipe, ki jo spremlja že ves čas; producent Burke Reid pa zvesta glasbena druščina: Bones Sloan, Dave Mudie, Dan Luscombe. Poleg dveh že omenjenih singlov je pozornost vzbudila pesem I’m Not Your Mother, I’m Not Your Bitch, ki prinaša neposredno, a ne nujno punkovsko besno zavedanje o medsebojnih odnosih, marveč (naslovu navkljub) precej zrel pogled na, recimo temu, že nekaj časa trajajočo skupno pot med poljubnima partnerjema, čeravno so nekateri pisci predvidljivo tuhtali o slogi med Courtney in njeno dolgoletno partnerko, avstralsko kantavtorico Jen Cloher. Obe sta priznali, da je nenaden Courtneyjin uspeh povzročil nekolikanj drugačno »razmerje sil« na profesionalni in nekaj tuhtanja na domači fronti, a Courtney se ni nikoli pritoževala ali kako drugače javno izražala dvomov v trdnost odnosa z Jen. O nekaterih povečanih stopnjah samorazmišljanja pa med drugim priča pesem Crippling Self-Doubt And A General Lack Of Confidence, ki jo Courtney Barnett uvede z besedami: »Yeah they say whoever pays the piper calls the tune / well, let’s avoid the truth make you all feel special …«

Kako smo že rekli? Jaguar. V redu. Poslušajte torej in povejte, kako se ob tem zares počutite. Upamo pa, da se protagonistka prikaže tudi v naših krajih, čeprav upam, da je, če bi prišla, ne bi vtaknili v Cankarjev dom, kot so Rufusa Wainwrighta, ki tja prav tako ne sodi. Je le preveč sterilno okolje za tako iskreno glasbo.

 

Share