Roy Orbison – Black & White Night (Sony Legacy/Roy’s Boys, 2017)

 

30. septembra 1987 je Roy Orbison v losangeleškem klubu Coconut Grove, ki žal ne obstaja več, pripravil koncert svojih največjih uspešnic z mnogimi znanimi gosti in na njem predstavil tudi nekaj svežih pesmi, ki jih je takrat že snemal za album Mystery Girl. Na odru so se mu pridružili Jackson Browne, T Bone Burnett, Elvis Costello, k. d. lang, Bonnie Raitt, J. D. Souther, Jennifer Warnes, Bruce Springsteen in še nekaj drugih, točneje: Elvisov TCB Band (James Burton, Ron Tutt…). Koncert, ki je bil posnet v monokromatski tehniki, je postal znan kot »Črno-bela noč«, ostal pa je tudi zadnji in pravzaprav najbolj razvpit koncertni dokument Orbisonove kariere. Ta je bila takrat spet v vzponu.

Po snemanju albuma največjih uspešnic In Dreams: The Greatest Hits za založbo Virgin in uvrstitve pesmi In Dreams v Lynchev film Blue Velvet je imel Orbison pred seboj še štirinajst mesecev in nekaj dni življenja, ob tem pa se mu je imela zgoditi še peščica vidnih uspehov – sodelovanje v zasedbi The Traveling Wilburys in dokončanje albuma Mystery Girl, ki je izšel januarja 1989 po njegovi smrti. V zadnjem letu pred smrtjo se je izkazalo, da dejansko sodi med najvplivnejše in še vedno relevantne osebnosti popularne glasbe 20. stoletja, glasbe, ki jo je s svojimi rockovskimi operetami v prvi polovici šestdesetih pomagal zgraditi v umetnost. Letos decembra bo torej minilo 30 let od njegove smrti in zato je prav, da se ob tem spomnimo na tole izdajo, ki je v naše prodajalne prišla šele pred kratkim – letnica gor ali dol.

Gre za razširjeno jubilejno izdajo na zgoščenki in DVD-ju, ki prinaša še nekaj do zdaj redkih odlomkov s koncerta, v knjižici je zanimiv spremni tekst in izbrane fotografije, dodan pa je še t. i. »skrivni« nastop-po-nastopu, ko je večina poslušalcev že odšla, bend pa je prišel nazaj na oder in odigrali so še pet pesmi (vseh pet so sicer ponovili iz rednega dela). Nove pesmi, ki so pozneje izšle na Mystery Girl, so v pričujočem večeru dobile svoje definitivne koncertne različice, Roy pa je bil dobre volje, izdatno je soliral, bržčas pa se še spomnite prav otroškega navdušenja Springsteena in Waitsa, ki kar ne moreta verjeti, da sta na odru z mojstrom. »Šestdeseta sem prespal,« je nekoč dejal Waits, a dejstvo je, da jih ni; pozneje je priznal, da so pesmi Roya Orbisona, zlasti tiste iz prve polovice šestdesetih nanj močno vplivale. Če vas zanimajo zaodrske zadeve, je tu kratek filmček s posnetki iz zaodrja in izjavami slavnih sodelavcev, sicer pa si nikar ne pustite vzeti veselja ob poslušanju dvogovora s Springsteenom v Dream, Baby, veselega Waitsovega sola v Ooby Dooby (ko bi se ga vsaj slišalo!) in zlasti skupinskega jammanja v Go! Go! Go! (Move On Down The Line https://www.youtube.com/watch?v=_TxtofIPdFg) in Oh! Pretty Woman. Prav tako se vidi, kako dobre volje je spremljevalni vokalni trojček Raitt-lang-Warnes in kako navdušeno je tudi občinstvo. Orbison je bil znan po tem, da je na svojih nastopih praviloma igral dvajset svojih najuspešnejših pesmi v vedno istem, točno določenem zaporedju, ko pa je skočil iz formule, je to pomenilo, da bo večer res nekaj posebnega.

Začel je kot pevec in solo kitarist v lokalnem teksaškem bendu in ob vseh vsevdiljnih poveličevanjih kitarskih hitrostnih drkačev bo nekoč, upajmo, prišel čas, ko se bo reklo bobu bob in med pet najboljših rockovskih kitaristov vseh časov uvrstilo (poleg še nekaterih drugih) tudi Roya Orbisona in Carla Perkinsa. Oba sta vedela, kdaj kaj zaigrati, ne zgolj v infantilnih odrskih pozah čim hitreje bezljati po kitarskem vratu gor in dol, rockabillyju, očetu sodobnega rocka, pa sta dala temelje, brez katerih bi se rockovska kitara težko razvila v to, kar pomeni danes. Do takrat pa sédimo in se preselimo v Coconut Grove.

Share