Dva koncerta

Dva koncerta v okviru 66. Festivala Ljubljana; Viteška dvorana, Križanke, Ljubljana, 6. in 7. avgust 2018

Izvirno hrvaški, a že dolga leta v Sloveniji živeči pianist Vladimir Mlinarić koncertnemu občinstvu pri nas ni tako dobro poznan, kot marsikateri njegov kolega ali kolegica. Morda zato, ker se Mlinarić ukvarja pretežno s profesuro na ljubljanski Akademiji za glasbo in ne toliko s solistično kariero, čeprav ima za seboj tudi že bogato in pestro koncertno kilometrino, ki jo je nabiral v koncertnih dvoranah doma in po svetu. Igral je tudi npr. v Triu Luwigana, skupaj z violončelistom Igorjem Škerjancem in klarinetistom Darkom Brlekom, sedanjim direktorjem Festivala Ljubljana, v okviru katerega je letos dobil možnost solističnega nastopa.

Mlinarić, ki ga je površno angleško besedilo v koncertnem listu pomladilo za 17 let, je za svoj recital izbral zanimiv spored – z izjemo zadnje skladbe je izvajal izključno Mozartove skladbe, ki zanimivo vse prihajajo iz istega 8-letnega obdobja (1781–1789).  Koncert je zasnoval v treh sklopih in v njih “potoval od dramatičnega vzdušja do šaljivega razpoloženja; v prvem delu prevladujejo tragičnost in občutki zamišljenosti, drugi del je vesel in duhovit, tretji pa zabaven”. Pianist je recital tako začel z Mozartovima Fantazijo v c-molu, K. 475 in Sonato št. 14 v c-molu, K. 457. Zares sta skladbi po značaju bistveno bolj temačni in dramatični, kot smo pri Mozartu sicer vajeni; v isti tonaliteti so pozneje nastale na primer Beethovnova 5. ter Šostakovičevi 4. in 8. simfonija, pa tudi nekatera Chopinova klavirska dela. Nadaljevanje pričujočih skladb sicer zelo kmalu pokaže nedvoumne in tipične mozartovske poteze. Mlinarić je bil z dinamiko občasno nekoliko preveč radodaren, a nikoli na način, ki bi zmotil interpretacijski ali poslušalski miselni tok; izvajanje je bilo gladko in gibko, kot Mozartovi glasbi pritiče. Prileglo bi se le še nekaj več lahkotnosti v smislu perkusivne interakcije s klaviaturo. Konec koncev so koncerti, ki v posluh ponudijo izključno mojstrovo klavirsko glasbo, pri nas redki, zato je vsaka tovrstna priložnost razveseljiva.

Po tem uvodu sta sledili dve “D-durovski” skladbi: Rondo, K. 485 in Sonata št. 18, K. 576. Rondo je bil v vseh pogledih vzorno in zgledno mozartovski; skladbo pa si je moč z lahkoto predstavljati tudi v izvedbi godalnega orkestra. Tudi zadnja (ohranjena) Mozartova klavirska sonata je doživela očarljivo izvedbo, med pianistovim igranjem pa je postalo jasno tudi, da gre za zelo zanesljivega in suverenega pianista; napak v njegovem igranju ni. Kot zadnjo Mozartovo skladbo smo prisluhnili še igrivim 12 variacijam na témo ‘Ah, vous dirai-je, maman’, K. 265 (300e). Glavna téma je pri nas znana kot priljubljeni otroški napev z naslovom ‘Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavó’, gre pa za izvirno francosko melodijo. Variacije so glasbeno karseda raznolike v ritmu, melodiki in tempu, posebej zanimiva pa je molovsko-kanonična variacija.

Edina ne-Mozartova skladba na uradnem sporedu je bila Hanoniana, klavirska zabava na belih tipkah finskega skladatelja Mattija Rautia. Tudi tu gre za princip téme z variacijami, ki pa se po Mlinarićevih besedah “norčujejo iz Hanonovih tehničnih vaj za klavir z izjemno zanimivo uporabo nepravilnih ritmičnih vzorcev”. Naj v pojasnilo dodam še, da naslovi skladb, ki se končajo na –iana, pomenijo, da je skladba posvečena oz. napisana na čast skladatelju, čigar ime nosi; tako imamo na primer tudi Mozartiano, Mahleriano in Čajkovskiano. Tovrstni glasbeni pokloni so včasih, odvisno od namena in/ali vzgiba “skladatelja prirejevalca” napisani tudi nekoliko šaljivo in šegavo, zato je v namen “lažje izvedbe” variacij na Hanonove tehnične (podčrtal T. V. ) vaje Rautio skladbo napisal samo za bele klavirske tipke. Tokratna izvedba je bila odlična, slišali pa smo še dodatke A. Ipavca, Ščedrina in Bacha (stavek iz slavnih Goldberg variacij, BWV 988).

Pod črto je Vladimir Mlinarić brez dvoma interpret, ki si ga velja zapomniti in ga (bolj) dosledno spremljati, upam pa tudi, da ga bo v prihodnje na naših koncertnih odrih mogoče slišati pogosteje – tudi v družbi katerega od naših simfoničnih orkestrov.

 * * *

Le dan pozneje je v isti dvorani nastopil Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, tokrat z gostom violinistom in dirigentom Dimitrijem Sitkoveckim, po uspešnih nastopih v preteklih sezonah že kar starim znancem Festivala Ljubljana, ki pa ga žal tudi letos pestijo organizacijski spodrsljaji; tokrat so mnogi poslušalci glasno godrnjali zaradi nedelujoče organizacije preverjanja vstopnic.

 

Tokratni koncert je nosil naslov Nazaj h koreninam, saj je orkester igral “skladbe, ki jih je izvedel na svojih prvih koncertih, ko si je šele utiral pot do občinstva in rednega nastopanja v koncertnih dvoranah doma in v tujini”. Razgibana in poslušljiva Sonatina za godala pred desetletjem preminulega Uroša Kreka je bila ob ustanovitvi KGO SF nedvomno odlična iztočnica za “nabiranje pozitivnih točk” na prvih koncertih, tokratna izvedba pa je bila posvečena obletnici skladateljeve smrti in je bila z nekaterimi zadržki (konec prvega stavka in skupna igra violin v drugem stavku) solidna.

Za izvedbo Mendelssohnovega Koncerta za violino in godala v d-molu se je orkestru na odru kot solist in dirigent pridružil Sitkovecki. Razlika v igranju je bila slišna nemudoma, predvsem v smislu doslednosti. Kot je bilo pričakovati, je solist igral zelo čisto in jasno. Godalni ansambel mu je dodajal zanesljivo in oprijemljivo, hkrati pa ravno prav občuteno spremljavo z učinkovito izpeljano in odigrano cigansko motiviko zadnjega stavka. Za dodatek smo slišali Bacha, saj je, kot je poudaril Sitkovecki, “Mendelssohn poskrbel, da so Bacha v 19. stoletju ponovno odkrili” (navedba je kakopak resnična). Za godalno izvedbo znamenitega Chopinovega klavirskega Preludija v Des-duru, št. 15, op. 28 ‘Dežna kaplja’ je orkester za nekaj minut dobil dva koncertna mojstra, saj je Sitkovecki sédel desno od Janeza Podleska. Gre samo za enega od violinistovih mnogih uspešnih aranžmajev; je premišljen in polno zveneč, bil je tudi lepo odigran, le intonacija je enkrat ali dvakrat klonila.

Za konec smo slišali še Komorno simfonijo, op. 110a Dmitrija Šostakoviča. Tudi tu gre dejansko za priredbo, saj je skladba v pičlih treh dneh julija 1960 pravzaprav nastala kot skladateljev Godalni kvartet št. 8 v c-molu, op. 110. Skladba je bila neposreden odgovor na dva življenjska dogodka, ki sta skladatelja močno potrla: prvič je doživel hud napad mišične bolezni, po katerem ga je zdravje začelo vse bolj zapuščati, poleg tega pa se je z odporom pridružil komunistični partiji. V partituro je zapisal, da je skladba “posvečena žrtvam fašizma in vojne”, čeprav je Šostakovičeva hči Galina pozneje trdila, da je skladbo posvetil samemu sebi in da ga je v zapisano posvetilo prisilila ruska oblast, s katero je imel skladatelj mnoge in mučne težave. Transkripcijo za godalni orkester je pripravil ruski violist in dirigent Rudolf Baršaj, skladbo pa začne znani glasbeni podpis ‘D-S-C-H’, ki z notami D-Es-C-H podpiše prve štiri črke skladateljevega podpisa v nemški transkripciji: Dmitri SCHostakowitsch.

Tokratna izvedba KGO SF je bila načeloma tehtna, pri nekaterih delih – posebej v delikatnih pasažah kar treh stavkov z oznako Largo – pa je bilo jasno, da je za še bolj dodelano interpretacijo zmanjkalo časa. K oznaki drugega stavka bi pohvalno dodali tudi ‘feroce’; lok violinista Oliverja Dizdarevića bo na ta račun novo žimljenje potreboval prej, kot bi ga sicer. Gostovanje Dimitrija Sitkoveckega je bilo tako uspešno tudi letos in gotovo se lahko nadejamo, da nas obišče še kdaj.

Share