V poplavi sterilnih »bluesmanov«, kot je denimo Bonamassa (z vsem spoštovanjem do njegovega zbiralstva, spoštovanja izročila popularne glasbe in popularizacije bluesa med mladimi), je dobro vedeti, da je »blues alive and well«, kot poje starosta Buddy Guy na novi plošči. Tematsko je podobna prejšnji Born To Play Guitar (2015), produkcija pa je nekoliko manj »popeglana«. Buddy Guy je bil in bo ostal osebnost, ki je poleg ključnega vpliva na celotno generacijo britanskih rockerjev (Richards, Clapton) zaslužen tudi za vnovično popularizacijo stratocastra v bluesu in posledično rocku (govorimo o predhendrixovskih časih), njegovi posnetki z Juniorjem Wellsom pa izpričano sodijo v sam vrh klasičnega bluesa. Poleg tega deluje tudi silno nepretenciozen, skromen in preprosto vesel, da lahko počne, kar počne: vzame strata in gre na oder – tako preprosto je to.
Na novi plošči, kjer se na fotografijah pojavi tudi s telecastrom, Guy sledi nekakšni »avtobiografski« niti že z uvodno pesmijo A Few Good Years, v kateri pravi, da upa, da mu je ostalo še nekaj dobrih let, ni pa treba predolgo ugibati, kaj bo z njimi počel. Na plošči je nekaj neizogibnih gostov, npr. Jeff Beck in že omenjeni Keef v komadu Cognac, James Bay v Blue No More, Mick Jagger v You Did The Crime, sicer pa je na njej precej odličnega igranja in opomnikov na korenine. S klasiko Sonnyja Boya Williamsona Nine Below Zero, kjer Buddy Guy zablešči z vsemi svojimi atributi, zlahka pozabimo na vse druge pesmi, katerih večinski avtor je Tom Hambridge, ki je na plošči odigral bobne, gostujejo pa tudi The Muscle Shoals Horns, denimo v naslovni pesmi. Album v zgodovini bluesa bržčas ne bo premaknil nobenega mejnika, a lepo je slišati kitaro in glas zdaj 82-letnega Guya, ki nič ne kaže znakov upadanja moči in volje. Spisal je tudi zaključno, najkrajšo pesem na albumu Milking Muther For Ya, v kateri boste slišali tipičen bluesovski humor, zdi pa se tudi najmanj generična pesem na albumu, ker je nastala kot nekakšen »afterthought«; in če ste kdaj slišali za glasbenika po imenu Dirty Red (Red Nelson), boste hitro ugotovili, kje si je Buddy Guy domiselno sposodil zaključek plošče.
Upamo, da mu bo zdravje služilo, da bo še nastopal in tudi kaj posnel, čeprav bi mu bilo treba še enkrat zabičati, naj se varuje producentov. Tom Hambridge ni pravi odgovor. Dobiti ga je treba na odru, fantje, ali pa mu morda pustiti, da se producira sam.
