U2 – Songs of Experience (Interscope/Island/Universal Canada, 2017)

Plošča je izšla decembra 2017, vendar sem šele zdaj našel čas, da dejansko sédem in nekaj napišem. Vse od januarja, ko sem nanjo nabasal v Londonu, ki bi lahko bil recimo nekakšno nevtralno ozemlje, do zdaj, ko precej izvodov sameva na policah naših trgovin, sem tuhtal, ali se mi je res treba sploh še ukvarjati z U2. Potem pa sem oni dan po naključju poslušal Wide Awake In America in posnel svojo različico The Wanderer s sicer povprečnega albuma Zooropa; gre za pesem, ki je brez dvoma eno (in zadnje) najboljših avtorskih del U2 – kot She’s A Mystery To Me, ki tudi sodi v to kategorijo, jo je pel drug izvajalec. Band, ki je napisal Van Diemen’s Land, zdaj izdaja plošče kot je tale, kot je bila prejšnja, kot predprejšnja in tako nazaj do Rattle And Hum (1988), ki je bila, če pogledamo čisto objektivno, glede na glasbo, koherentnost in repertoar, pravzaprav zadnje zares učinkovito poglavje U2. Achtung Baby (1991) in All That You Can’t Leave Behind (2000) sta bili plošči, ki sta meandrirali sem ter tja, z nekaj vrhunci in nekaj padci, vmes in poslej pa pravzaprav nič kaj.

Prejšnji album Songs Of Innocence (2014) je doživel neslavno epizodo z Applom. Če bi glasba pričala o tem, da res gre za album, ki trga gate, bi tisto smešno digitalno vsiljevanje zlahka pozabili. A U2 so bili poleg tega smešni tudi avtorsko. Smejali smo se, ko je Bono pel o tem, kako lahko spremeni svet. Na pričujoči plošči U2 prav tematsko pojejo o ljubezni. In tokrat se nismo samo smejali, pač pa krohotali. Čeprav v resnici ni smešno, prav nič.

You’re The Best Thing About Me je bil singl, ki me na začetku ni čisto odvrnil. Zelo klišejski singl sicer z dvesto let staro foro v naslovu, a zdelo se je, da se U2 vsaj zabavajo. Potem je prišel album s toliko puhlicami, da se je začela delati megla. U2 v uvodni pesmi Love Is All We Have Left mislijo, da so Cher. Pa niso, Cher jih pusti svetlobna leta zadaj, ker ji vsaj verjamemo, ko s svojim globokim glasom sprašuje, če verjamemo v življenje po ljubezni. In njen elektronizirani glas je bil v devetdesetih letih simpatičen dodatek pesmi, medtem ko se pri U2 ob poslušanju istega, zdaj že utrujenega produkcijskega prijema, lahko samo križamo. Na plošči je tudi Love Is Bigger Than Anything On Its Way. No shit! Gianni Rijavec, kje si? Sta z Bonom sedela v kakšnem pubu? Imajo U2 krizo poznih srednjih let, ki se stopnjuje z vsako novo ploščo? Adam še ni spoznal dovolj manekenk? Ali kaj pomeni to nadvse omledno in zoprno opletanje z ljubeznijo? Zadnje solidno delo v tej maniri je bila pesem Love Is Blindness iz 1991, pa še tista ni bogve kaj. Inštrumentalno U2 zvenijo kot povprečen pop-rock bend, bolj ali manj brez jajc, tudi You’re The Best Thing About Me po več poslušanjih zveni kot nekaj, kar je pop osemdesetih pozabil v devetdesetih. Red Flag Day naj bi bil o beguncih. Hm, in v American Soul ta »soul« rimajo na »rock & roll«. Fantje, niste Dylan ali Prine, da bi iz klišejskih rim delali presežke. In mislim, da so ta hip zadnji, ki lahko pojejo o rokenrolu. »Looking for American soul«… Leta 1988 ste jo na Rattle And Hum celo našli, še bolj leto poprej na The Joshua Tree. Ali jo vsaj bolj uspešno iskali. In seveda, v pesmi o ameriški duši se mora nujno pojaviti Jezus, bravo.

U2 so zdaj, kot denimo Springsteen in še kdo, seveda bolj ali manj nedotakljivi. Na prvi pogled se zdi kot da si mediji nekako ne upajo zapisati ostrih besed, užaliti veličine. A na srečo se še najde kak ugleden medij, ki jih spregleda, denimo NME in The Independent! Tudi All Music Guide. Se mi pa nekako niti ne zdi čudno, da še vedno prosperirajo. Prvič: nostalgija. (?) Drugič: v poplavi nadvse dolgočasne povprečnosti, kar je dandanašnji glasbeni mainstream, so U2 povsem neizstopajoči, lahko bi bili kdorkoli, kar je zanje ta hip verjetno celo dobro, poleg tega pa imajo zadaj neko »ime«, da se mladi med brskanjem po dolgočasju lahko odločijo za dolgočasje z »imenom«. Kar seveda ni kul, ampak sami smo si krivi.

Sklep: U2 so, če ne že s prejšnjimi tremi (in Atomic Bomb je bila morda še najboljša od trojice), s pričujočo ploščo dokončno izgubili relevanco in tudi smisel obstoja. Glede na avtorsko upravičenost delovanja bi sicer morali nehati že v drugi polovici devetdesetih, a upanje zmeraj umre zadnje. S čim bi lahko še prepričali resnega ljubitelja glasbe, da so kot bend v dandanašnjiku še kaj vredni? 1) z dostojanstvenim umikom s scene, 2) z resnično dobro ploščo. Prvega zaradi njihove megalomanskosti verjetno ni realno pričakovati, drugega pa, kot kaže, tudi ne. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi Bona sunili iz benda in namesto njega najeli denimo Ariano Grande?

Share