Koncert Orkestra Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 6. september 2018

Slovenska filharmonija (SF) se je letos odločila za zanimivo potezo. Še pred prvim koncertom nove abonmajske sezone 2018/2019 je namreč v sodelovanju s Festivalom Ljubljana in Cankarjevim domom (CD) v le-tem priredila “Koncert ob odprtju sezone 2018/19”. V Sloveniji je bil namreč spet na obisku dirigent Marko Letonja, ki je pred časom famozno izjavil, da Orkestru Slovenske filharmonije ne bo dirigiral, dokler SF vodi Damjan Damjanovič. Naš ta hip mednarodno nabolj priznani in aktivni dirigent, ki je bil umetniški vodja Orkestra SF v letih 1991–2003, je tako naposled lahko ponovno stopil pred orkester, čeprav se je v Slovenijo sporadično vračal tudi že v preteklih letih, pred dobrimi petimi leti je npr. dirigiral orkestru in zboru ljubljanske Akademije za glasbo. Prva velika razlika s siceršnjimi rednimi abonmajskimi koncerti SF je bila jasna že ob prihodu v dvorano, saj je bila ta veliko bolj polna, kot smo sicer vajeni (žal), čeprav se je pozneje razvedelo, da je bilo več sto vstopnic, ki so bile sicer v normalni redni prodaji, pravzaprav razdeljenih zastonj. Letonjeva vrnitev h kombinaciji SF/CD je bila očitno dovolj celo za to, da je na prizorišče svoje kamere – in to za čas trajanja celotnega koncerta! – velikodušno poslala RTV Slovenija, ki je včasih dokaj redno snemala abonmajske koncerte tako lastnega, hišnega orkestra, kot tudi SF, zdaj pa se to ni zgodilo že celo večnost, kar je treba označiti za katastrofalno programsko odločitev nacionalke.

Še v poletnem času, na primer konec avgusta, ko je na Kongresnem trgu potekal kino na prostem, je bil koncert oglaševan s približnim podnaslovom “Glasba iz Odiseje 2001”, s čimer so seveda mislili na kultno Kubrickovo filmsko mojstrovino, ki si jo je bilo mogoče prav tako ogledati pod milim nebom. A omenjena reklama je bila nekoliko zavajajoča, saj smo lahko na koncertu slišali zgolj dve skladbi iz omenjenega filma (čeprav se je tudi Berliozova simfonija pojavila v nekaterih filmih, je Kubrick ni uporabil), koncert sam pa je bil tokrat programsko zastavljen brez solista, saj “naj bi bil solist sam orkester”. Mimogrede, Orkester SF po neslavnem odhodu Uroša Lajovica še oziroma še vedno nima novega šefa dirigenta, tako da bodo vse koncerte v novi sezoni vodili gostujoči dirigenti, začenši z Julianom Rachlinom.

SF je sezono odprla z znamenito simfonično pesnitvijo Tako je govoril Zaratustra, op. 30, ki jo je Richard Strauss napisal po motivih iz istoimenskega filozofskega romana Friedricha Nietzscheja in devet delov skladbe tudi podnaslovil po poglavjih iz literarne predloge. Za resnično nesmrtnost Uvoda – Sončnega vzhoda je z uporabo v prej omenjenem filmu poskrbel prej omenjeni režiser – do te mere, da so nekateri bolj nepoučeni gledalci/poslušalci še dandanes prepričani, da gre pravzaprav za izvirno filmsko glasbo. Letonjev Uvod je bil z pridruženim grmenjem orgel (Tomaž Sevšek) karseda veličasten, kar presenetljivo romantičen del O onstrancih, ki zveni kot kakšen odlomek iz Romea in Julije Čajkovskega, pa je bil odigran tako lepo, da sem se prav razveselil še ene od redkih priložnosti, ko je mogoče pričujoči orkester doživeti v precej drugačni in žlahtnejši luči. Iz orkestrske igre je zelo hitro zavela naklonjenost – če ne že kar nekakšno olajšanje – s katero so glasbeniki po dolgem času medse spet sprejeli dirigenta večera. V najboljši luči se je pokazala predvsem godalna sekcija, veliko manj problematični so bili tudi sicer notorični skupni vstopi pihal. V Zdravečih se smo slišali še en zmagovit vmesni vrhunec, pa tudi nasploh so tutti zveneli impresivno in polno. Delikatni konec polurne skladbe, ki poslušalcu ne prinese pričakovanega razveza in ga s tem pusti na trnih ter v negotovosti, se je sicer prizadevno, a neuspešno spopadel s težavo intonacije (pihala).

Precej predrzna je bila Letonjeva odločitev, da mikropolifono (izraz je uporabil skladatelj sam) skladbo Atmosfere sodobnega madžarskega skladatelja Györgyja Ligetija, ki je bila prav tako uporabljena v Kubrickovem filmu, brez prekinitve nadaljuje neposredno od zadnjega takta Zaratustre. Učinek je bil sicer zanimiv in po svoje tudi učinkovit, še vedno pa vztraja dvom o legitimnosti takšne odločitve, še posebej ob dejstvu, da tudi Kubrick Ligetija dejansko sploh ni prosil za dovoljenje za uporabo skladbe v filmu; skladatelj je bil kljub genialni združitvi filma in glasbe seveda vse prej kot navdušen. O glasbi sami je sicer težko pisati, še bolj zanimivo vprašanje je, koliko je dejansko smiselno, zato vsakomur, ki te fascinantne kompozicije še ni slišal, to toplo priporočam, obenem pa je na tem mestu treba pohvaliti spremno besedilo , ki ga je za koncertni list prispeval Jernej Weiss. V Atmosferah gre načeloma za atonalne zvočne mase večinoma clusterske strukture, ki ob popolni odsotnosti ritma in občutka za kakršnokoli konkretnejše gibanje dajejo vtis brezmejnosti ter izgubljenosti v prostoru in času ter na ta način “atmosferskosti”, skladba pa temelji v oksimoronskem premikanju znotraj statičnosti ali celo skozi njo. Igranje po strunah v notranjosti klavirja, ki skladbo tudi zaključi, je Ligeti predpisal dvema tolkalcema; tokrat sta nalogo zgledno opravila Franci Krevh in Matevž Bajde. Amosfere v sorazmerno kratkem času predstavijo številne izjemno zanimive zvočnosti, ki še danes – skoraj 60 let po nastanku – zvenijo sveže in izvirno. Občinstvo je že prvi del koncerta sprejelo zelo naklonjeno in z dejanskimi ovacijami, ki so Letonjo večkrat priklicale nazaj na oder, pa tudi zvenele so bolj iskreno, kot na večini rednih abonmajskih koncertov.

Zgolj slabega pol leta je minilo, odkar smo v Ljubljani lahko nazadnje poslušali Berliozovo programsko mojstrovino – Fantastično simfonijo, op. 14. S petstavčno skladbo se je tedaj odlično izkazala Mlada nemška filharmonija, tokrat pa je z njo svoj povratek k SF kronal Marko Letonja. Ko bi bil v ta namen vsaj izbral slovensko skladbo, npr. Ajdičevo Simfonijo št. 2, ki v celoti ni bila izvedena že zelo dolgo … Žal je ostalo le pri pobožni želji. Orkester se je konkretno razširil (štiri harfe, dva kompleta timpanov, dva dodatna tolkalca) in že v prvem stavku ponovno predstavil  drugačno in bolj uravnoteženo kulturo zvoka – celo tradicionalno preglasna trobila tokrat niso pretiravala, bilo pa je nekaj ritmičnih nesoglasij. Sledila je prijetna izvedba valčka drugega stavka, v tretjem pa je Melini Todorovski na angleškem rogu v dialogu z oboo iz zaodrja manjkalo samozavesti; izvedba se ni mogla kosati s prej omenjeno nemško. Toliko bolj uspešno sta bila odigrana transparentna godalna orkestracija ter nevihtno grmenje obeh timpanistk SF, Špele Cvikl in Barbare Kresnik (pomagala sta tudi Krevh in Bajde). Naj pripomnim, da je videti na odru dve timpanistki redkost celo v svetovnem merilu! Trobila sem v koračnici četrtega stavka že slišal zveneti tudi mnogo bolj žlahtno, s predstavo na Es-klarinetu pa je navdušil Dušan Sodja. Škoda, da SF prek Letonjeve veze v Strasbourgu ni mogla dobiti pravih, ulitih cerkvenih zvonov za prepletanje z zloveščim srednjeveškim glasbenim motivom Dies irae, saj običajni orkestralni cevni zvonovi tu zvenijo precej neprepričljivo.

Za uvod v novo sezono je SF tako z nekaterimi zadržki vendarle pripravila uspešen koncert, na kar je Letonja občinstvo v nekoliko pokroviteljskem nagovoru med vrsticami pripravil tudi sam; njegovo poglavitno sporočilo je bilo v smislu “Le poglejte, kakšen orkester imate v Ljubljani – vi pa takole!” Prav zanimivo bo videti, kako zapolnjena bo v pretekli sezoni včasih prav katastrofalno prazna Gallusova dvorana na prihajajočih 32 abonmajskih koncertih orkestra brez šefa dirigenta, z direktorico, ki daje sorazmerno mlahav in anemičen vtis – veliko obetavnejši je njen pomočnik, violončelist Klemen Hvala – ter ob dejstvu, da jih prav zdaj zapušča odličen koncertni mojster Janez Podlesek. Po za SF uspešnem in nadvse javnem “knockoutu” tako Lajovica, kot Damjanoviča bi človek pričakoval, da so filharmoniki vse svoje težave uspešno rešili in da bodo zdaj igrali kot Dunajski pod Kleiberjem ali morda tedanji Leningajski pod Mravinskim. Čisto za konec pa še tale pomembna informacija: novopečeni kulturni minister Dejan Prešiček, tudi sam glasbenik, se otvoritvenega koncerta nacionalne filharmonije ni udeležil, medtem ko je zgolj nekaj dni prej poslušal Kraljevi orkester Concertgebouw. O tempora, o mores!

Share