Orkester Philharmonia London

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 19. september 2018

Prvi, ki je Ljubljano v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma obiskal v sezoni 2018/2019, je bil Orkester Philharmonia London (izvirno Philharmonia Orchestra). Ansambel, ki ima za simfonični orkester sorazmerno kratko zgodovino – obstaja namreč “šele” 73 let – si je v času obstoja vseeno že uspešno ustvaril znaten ugled, vodili pa so ga dirigenti, kot so Lorin Maazel, Giuseppe Sinopoli in Riccardo Muti. Zadnjih deset let je šef dirigent orkestra, ki vsako leto odigra 160 koncertov in snema tudi filmsko glasbo, finski dirigent in skladatelj Esa-Pekka Salonen, že znan tudi ljubljanskemu občinstvu. Novi sponzor abonmaja, veliko slovensko trgovsko podjetje, svojo vlogo oglašuje precej bolj agresivno od svojega predhodnika, spremenila pa se je tudi oblika koncertnega lista, ki se je očitno v namen večje pisave spremenil v zloženo plahto A3 formata; ta je nedvomno res lažje čitljiva, vendar zna med koncertom tudi precej bolj neprijetno šelesteti. Že pred koncertom smo lahko slišali tudi napako, ki jo včasih naredijo še celo zmedeni Angleži, ko pričujoči orkester zaradi podobnega imena, pa tudi zaradi precejšnjega števila simfoničnih orkestro, ki delujejo v britanski prestolnici, zamenjajo z Londonskim filharmoničnim orkestrom (London Philharmonic Orchestra); tako so nas v dvorano prek zvočnikov napačno klicali na koncert “Londonske filharmonije”.

Zanimivo je Salonen za koncertni spored izbral zgolj dve deli, v prvem delu smo tako prisluhnili Ožarjeni noči (izvirno Verklärte Nacht) za orkester, op. 4, simfonični pesnitvi Arnolda Schönberga, čigar glasbo lahko na našem največjem odru slišimo zelo redko. Glede na zasedbo bi bil pravilnejši zapis ‘za godalni orkester’, pa še tu gre za priredbo oz. orkestracijo skladatelja, ki je nastala 18 let po nastanku prvotnega godalnega seksteta z istim naslovom (prav zanimivo se je zelo podobna zgodba s prvo skladbo zgodila tudi na nedavnem koncertu Kraljevega orkestra Concertgebouw). Godalno sekcijo orkestra je Salonen postavil tako, da je imel kontrabase tam, kjer običajno sedijo pihalci. V temačnem uvodu Ožarjene noči je zelo verjetno navdih za katerega od svojih soundtrackov (npr. za Hannibala) našel skladatelj Hans Zimmer, godala orkestra pa igrajo z zanimivim in nekoliko drugačnim zvokom od ostalih londonskih orkestrov. Zvok je poln že zaradi številčnosti sekcije oziroma velikega godalnega orkestra z osmimi kontrabasi, pa tudi zaradi mehkega in sugestivnega dirigentovega vodenja. Rezultat je bil zelo učinkovit – do mere, da je na nekem mestu fortissimo vseh kontrabasov zazvenel kot kak orgelski pedalni ton! Lepo je bilo poslušati, kako je začel Salonen skupaj z orkestrom – glasbeniki so mu vseskozi predano sledili – Schönbergovo glasbo ovijati v vedno toplejše harmonije, sočasno pa je slišno mehčal godalni zvok ter gradil njegovo naraščajočo večplastnost vse do čarobnega konca skladbe.

Potem, ko smo na prej omenjenem koncertu Concertgebouwa poslušali Brucknerjevo Tretjo, smo tokrat lahko slišali Simfonijo št. 7 v E-duru, WAB 107 tega razmeroma pozno “razcvetelega” skladatelja, ki mu je zares uspelo šele prav s to skladbo; ko jo je napisal, je bil star že skoraj 60 let, a mu je z njo že na krsti izvedbi vendarle uspelo doseči resnično zmagoslavje, zato Sedma še dandanes ostaja Brucknerjeva verjetno najpogosteje izvajana simfonija. Čeprav je od tedaj preteklo že pet let, se še vedno se z veliko naklonjenostjo spominjam izjemne izvedbe te skladbe v Berlinski filharmoniji s tamkajšnjimi filharmoniki in Simonom Rattlom; prepričan sem bil, da lahko podobne presežke pričakujemo tudi v Ljubljani. Nenavadno se mi je zdelo, da se je trobilna sekcija takorekoč cel odmor precej hrupno ogrevala na odru, ne meneč se za publiko v dvorani, pozneje pa se jim je brez običajnega aplavza občinstva pridružil še preostanek orkestra; takšni praksi dosihmal še nisem bil priča. Ne vem, zakaj sta bila ob v partituri predpisanih štirih rogovih in treh trobentah na odru še peti hornist in tretji trobentač, vendar so se mi že po tehtnem uvodu trobila skupaj s pihali zdela preglasna, ista težava se je ponovila tudi pozneje v prvem stavku, ko so bile štiri trobente in štiri pozavne kljub predpisani glasni dinamiki vendarle preglasne. Nenavadno, da jih Salonen ni utišal, čeprav mu je bila akustika Gallusove dvorane nemara tuja.

Po slabem nastavku vstopa drugega stavka se mi je zdelo, da se dinamično pretiravanje v simfoniji samo še stopnjuje; večino časa se mi je zdelo, da bi lahko orkester igral vsaj eno dinamično stopnjo manj, tako na primer forte namesto fortissimo. Na izpovednosti počasnega stavka, ki ga je Bruckner – tako kot celotno prej omenjeno 3. simfonijo – posvetil svojemu velikemu vzorniku Wagnerju in ga v ta namen celo razširil, se je to še posebej poznalo. Tudi vrhunec stavka je bil zelo glasen, smo pa res slišali nekaj zelo lepih solov prve flavte (Samuel Coles). Tako tretji stavek s 6-tonskim punktiranim motivom kot tudi finale sta gladko tekla, a sta bila oba dinamično spet preobremenjena, zadnji stavek celo do mere, ki je v Zlatem abonmaju pač ne pričakujem in je postala na koncu skladbe dejansko že neprijetna.

Zaključujem z mislijo, da je orkester kova Philharmonie London lahko preglasen samo, če mu to dopusti – ali celo “ukaže” – dirigent. Esa-Pekka Salonen je tokrat torej kljub nesporno globokemu uvidu v partituro (ne smemo namreč pozabiti, da je mož tudi sam uspešen skladatelj) v njej prepogosto notorično pretiraval z dinamiko in ljubljanskemu občinstvu tako ponudil sicer odličen, a preglasen orkester. Čisto za konec pa samo še zanimiva napoved – Brucknerjevo Sedmo simfonijo bo mogoče v tej sezoni slišati še enkrat, konec marca prihodnje leto jo bo v okviru Modrega abonmaja namreč izvedel Orkester Slovenske filharmonije.

Share