Pozor, soborci in soborke, se še spomnete londonskih Penthouse, tistih norih tipov, ki so v 1990 letih hrupno mleli punk in blues v frenetično, skoraj bolestno gmoto? Modelov, ki so se pod grožnjami odvetnikov istoimenske revije preimenovali v Fifty Tons Of Black Terror. Mogoče se spomnete bolj všečnih Ligament, v katerih je tudi igral kitarist Tim Cedar in se spečal z bobnarjem Jonom Hamiltonom. In to vse do današnjih dni, ko sta z basistom Joejem McLaughlinom and kitaristom Iainom Hinchliffeom nedavno po petih letih obudila Part Chimp, ki so nas brezkompromisno pogazili v prvi dekadi novega stoletja. Tudi v novi, drugi ni nič drugače. Z lanskim povratniškim albumom so še enkrat udarili brez pardona in se vrnili na sceno ne le starejši, ampak tudi težji in masivnejši, seveda po zvoku. In v torek, 2. oktobra, ga bodo vžgali skupaj z Nikki Louder v Gali hali. Če nam niso bili usojeni Penthouse, so nam Part Chimp in sodeč po četrtem albumu v dobri, če ne kar najboljši kondiciji.
Ni za naštevati vseh bendov in projektov, skozi katere so šli člani Part Chimp – imate splet?, potem ga koristite za odkrivanje in kopanje po zakladnicah. Part Chimp nimajo časa za obujanje starih grehov in Iv je vrli dokaz, da združba melje naprej z vso silovitostjo, neomajanostjo in predanostjo. Pozabite na slavo. Ne gre za album, ki bi slonel na slavospevu enega glasnejših bendov londonskega podzemlja, kaj šele na veteranstvu. Drugače ne bi vztrajal. Odločno in udarno nadaljuje po noise rockovski liniji, ki jo je nadgradil in odebelil s še težjimi rifi ter zafuzziral s težaškim sludgeom. V parih dneh posneti komadi prinašajo neposredno, a dovolj obrušeno ploščo, ki še kako zatrese membrano in tudi stene. Na trenutke se sicer zavoha Hey Colossus, s katerimi je Tim Cedar svoj čas sodeloval, a to je prej referenca in še zdaleč ne slabost. Part Chimp si v svojem ropotanju in brbotanju ne privošči ovinkov, ne zaide v slepo črevo stonerja in se ne izgubi v psihedeliji, ampak ves čas mlati s polno paro. Reže žile, ko vleče po strunah; dlani krvavijo, ko odmevajo bobni. Na nas se usuje tona težaških rifov, ki jih bend pelje skozi dinamično, a še kako dramatično naraščanje. V tej vrlini ima kar nekaj skupnega z ameriškimi Hammerhead. Med ostalim jim je tudi to skupno, da hrumeče komade ves čas nosijo melodije, ki se nikoli ne spustijo tako nizko, da bi zabredle v lahkotnost. To bi bila izdaja. Mogočni komadi se valijo kot lava, z vso silovitostjo in brez pardona. Peklensko, a še zmeraj tako prekleto rudimentarno. Naravnost v vesolje noise hard rocka nas pelje ta monstrum, ki ga seveda ne boste slišali, če ga ne boste poslušali na glas. Utišati pa se ga tudi ne da.
