Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 1, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani,, 21. september 2018

foto: Janine Guldener

 

Uvodni koncert Oranžnega abonmaja sezone 2018/2019 je Orkester Slovenske filharmonije (SF) zaupal svojemu in našemu že kar dobremu znancu, litovskemu violinistu, violistu in dirigentu Julianu Rachlinu, s katerim so že večkrat uspešno sodelovali. Rachlin se je tokrat za spremembo predstavil zgolj v vlogi dirigenta, vse skupaj pa je potekalo v, kot smo se – žal – že kar navadili, ne prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma; želje Marka Letonje s koncerta ob odprtju sezone SF se torej po pričakovanjih niso uresničile. Po skladateljevi nedavni smrti so v SF oba abonmajska koncerta posvetili spominu na Iva Petrića, ki je bil 16 let tudi umetniški vodja SF. Klemen Hvala, pomočnik direktorice za področje Orkestra SF, je Petriću v koncertnem listu namenil tudi lep nekrolog, videli pa bomo, kdaj se bo katera od njegovih skladb tudi dejansko znašla na sporedu katerega od koncertov SF.

Vendarle pa je prva izvedena skladba v novi abonmajski sezoni SF – če tokrat odmislimo omenjeni koncert z Letonjo – pohvalno prišla izpod peresa slovenskega skladatelja. Klasična uvertura prezgodaj umrlega štajerskega skladatelja Slavka Osterca, ki žal ni dočakal niti Abrahama, je z dramatičnim uvodom že nakazovala na pozneje slišanega Čajkovskega, Rachlin pa je kot zelo dinamičen dirigent iz orkestra izvabil navdihnjeno izvedbo skladbe, ki sama po sebi ni pretirano fascinantna, je pa učinkovita predvsem zaradi svoje koncizne strukturiranosti.

Tako kot Letonjev tudi tokratni koncert ni imel solista, v nadaljevanju smo tako poslušali Mozartovo nekoliko manj pogosteje izvajano, a zato nič manj prijetno Simfonijo št. 36 v C-duru, K. 425 ‘Linško’. Kot je za Mozartove simfonije oz. orkestralna dela na splošno značilno, se je zasedba orkestra precej zmanjšala; poleg godalne sekcije s štirimi kontrabasi so na odru ostali še dve oboi, dva fagota, dva rogova, dve trobenti in timpani. V Mozartovem opusu je simfonija zanimiva predvsem zato, ker se njen prvi – tradicionalno hitri – stavek začne s počasnim uvodom, kar je pozneje postala pogosta in uveljavljena praksa; omenimo samo na primer Schubertovo Tretjo, Dvořákovo Deveto in Šostakovičevo Peto simfonijo, pa tudi zadnjo skladbo večera. Kakorkoli, po omenjenem uvodu se glasba hitro razživi v avtentičnem Mozartovem slogu, ki ga je kombinacija SF – Rachlin uspešno poustvarila. Oboista sta imela s skupnimi vstopi in intonacijo nekaj težav, pohvalno pa so svoje parte odigrali oba trobentača in timpanistka. Škoda, da SF ne premore kompleta dveh baročnih timpanov, po možnosti z naravnimi opnami, ki bi v primerih izvedb skladb iz določenega obdobja znatno oplemenitila zvok orkestra. Ker je dal Rachlin znaten poudarek preciznosti – odločitev, ki je pri Mozartu težko zgrešena – je bila ta dejansko na zavidljivem nivoju, le zadnji stavek bi si zaslužil nekaj več duše in doživetosti, le da se ti dve pogosto izključujeta z bolj tehničnimi izvedbenimi aspekti. Proti koncu stavka se je orkester sicer bolj razživel, celotna izvedba pa je bila v splošnem lepa in tekoča. Dirigent si vsekakor zasluži pohvalo za interpretacijo ter za živahno in sproščeno vodenje orkestra, ki je posledično lahko tako tudi reagiral in igral.

Dramatično Simfonijo št. 4 v f-molu, op. 36, ki včasih nosi podnaslov ‘Fatum’ (‘Usoda’), Petra Iljiča Čajkovskega smo v Ljubljani v zadnjih nekaj letih lahko slišali kar trikrat, kar vsekakor priča o njeni priljubljenosti, nazadnje pa je izvedbo simfonije v abonmaju Simfoničnega orkestra RTV Slovenija konec leta 2016 vodil bolgarski dirigent Rossen Milanov. Glede na to, da je pričujoča simfonija ena od redkih, ki poslušalca dejansko presunejo že z uvodnimi takti, je bil zlovešči trobilni uvod rogov in trobent, ki dejansko predstavlja motiv neusmiljene Usode, tako nekako kot Orffova Fortuna, odigran z veliko fraziranja, ki se je nadaljevalo in stopnjevalo tudi v nadaljevanju stavka, predvsem v obliki pogostih, a subtilnih sprememb tempa. Izpostaviti je treba odličnost rogov in timpanov, Rachlin pa je simfonijo, tako kot že prej Mozartovo, dirigiral na pamet. V najglasnejših tuttih, ki se sredi skoraj 20-minutnega uvodnega stavka prepletajo s predirljivim motivom Usode, se je dinamično ravnovesje zamajalo, tako da so timpani in nizka trobila skupaj preglasili sicer odlični trobenti; nekateri dirigenti, na primer Bernstein, so se nemara ravno iz tega razloga pogosto odločali za podvajanje partov trobent. Po sicer solidnem solu oboe, v katerem pa se oboistu Matjažu Rebolju en ton ni oglasil, sta oboista nemudoma zamenjala instrumenta, čeprav je pri pihalih z enojnim ali dvojnim jezičkom za tovrstne spodrsljaje najpogosteje kriv jeziček in ne samo glasbilo. Zelo hitro se je potrdilo tudi dejstvo, da bolj frazirane izvedbe te simfonije v Ljubljani še nismo slišali, a je Rachlin vselej ostal popolnoma v merah izbranega in dobrega okusa. Na tem mestu se vendarle ne morem izogniti spominu na izjemni in antološki posnetek Jevgenija Mravinskega in tedanjih Leningrajskih filharmonikov iz leta 1960, za katerega je kritik cenjene britanske revije Gramophone zapisal, da orkester na njem igra kot “podivjan žrebec, ki se je gospodarju strgal z vajeti”, sam posnetek pa v izjemni avdiofilsko obdelani izdaji Deutsche Grammophona zveni, kot bi bil nastal včeraj.

Drugi stavek je bil v skladu z dobesednim navodilom skladatelja (Andantino in modo di canzona; podčrtal T. V.) vsekakor dovolj speven, slišali pa smo problematičen skupni vstop pihal, ki je bil vse prej, kot – skupen. Za napako je bil tu odgovoren tudi dirigent, ki je bil v ključnem trenutku obrnjen k violončelom, čeprav bi moral nakazati pomemben vstop celotne pihalne sekcije. Tretji stavek je Rachlin zastavil v zelo svežem tempu, po pričakovanju pa prvi skupni pizzicato akord, ki sledi nenadnemu solu oboe, ni bil skupaj. Na piccolu se je v delikatni pasaži pohvalno odlikovala Jana Trošt. Zadnji stavek se je nadaljeval takorekoč brez premora, a v presenetljivo nekaj počasnejšem tempu od pričakovanega; osebno mi je ta dirigentova odločitev sicer delovala še bolj posrečeno. Kakorkoli že, stavek je allegro vsekakor bil, nekoliko manj pa con fuoco; zahteven part za par orkestrskih činel je v zadnjih taktih stavka zares odlično izvedel tolkalist Franci Krevh.

Ob dejstvu, da gre pri 4. simfoniji Čajkovskega vendarle za tehnično in interpretacijsko zahtevno skladbo, ki za noben orkester nikakor ni bagatelen izziv, je treba priznanje za uspešno izvedbo, ki jo je z velikim navdušenjem pozdravilo tudi občinstvo, izreči tako dirigentu, kot orkestru, ob vselej uspešnem sodelovanju SF in Rachlina pa se lahko veselimo še zaključnega koncerta Modrega abonmaja in obenem zadnjega abonmajskega koncerta sezone v začetku junija 2019, ko se bo Rachlin ponovno predstavil tudi v solistični vlogi, SF pa bo tako abonmajsko sezono vsaj simbolično sklenila z dirigentom, ki jo je tudi otvoril.

Share