Yossarians – Ambition Will Eat Itself (2018)

 

Kot bi šli fairport convention z nickom cavom na en džojnt h quicksilver messenger service fantom. :)” mi je pred dvema letoma poslala smeškote soborka z Nove Muske Katarina J v odzivu na posnetke, s katerimi sem jo polinkal z manchesterskimi Yossarians. Kot avtorica in kot spremljevalka folk glasbe se mi je zdela pravšnja, da jo opozorim na to združbu skuštrancev, pritepencev z vseh vetrov, in na njihovo razpuščeno, a še kako vihravo ljudsko muziko.

Poslušajte prvenec Jellyfish Hymns iz 2012. Že z uvodnim komadom se znajdete sredi direndaja, ki se ne poleže vse do konca. Z neposrednostjo svobodnjaškega pristopa spomnijo na začetke Gogol Bordello, ko so se ti še klateško prebijali iz newyorškega podzemlja in bili ves čas na poti. Tudi Yossarians se radi preganjajo po svetu in ne mirujejo. Krožili so po Evropi, nekaj časa bivali v Nemčiji,veliko barantali z judovsko glasbo, ovohavali vzhodno in srednjo Evropo, svojega angleškega domicila pa vendarle niso zatajili.

Na plošči How To Know (2014) so akustični zanos uporniške folk muzike oplemenitili z električnim basom, akustične kitare so nadgradili in zamenjali z električnimi, v središču pa je ostal idejni vodja in avtor pesmi, kitarist in pevec Tim Schiazza, ki iz invalidskega vozička brez napora vodi, usmerja in se druži z muzičisti. Eni odhajajo, drugi prihajajo, eni se spet vrnejo, drugi so ves čas ob Timu in ta mutirajoča družina je očitno prav zaradi te svobode gibanja in izražanja krepkejša in krepkejša.

Lanski album Fabric of Time je bil preskok, ko je postalo jasno, da zdaj pa gre zares. Bend je iz neobrušenega bisera dozorel v bend z velikim B in če sem si prej usodil primerjati njihove začetke z ranimi Gogol Bordello, si jih na podlagi te plošče dovolim postaviti ob bok Arcade Fire – ne govorim o uspehu, ampak o umetniškem pristopu in samem vtisu. Ne družijo se več samo s Fairport Convention, Nickom Caevom, Quicksilver Messenger Service, Gogol Bordello in Arcade Fire, ampak še z Michaelom Giro, Warrenom Ellisom iz Dirty Three/The Bad Seeds, PJ Harvey, Davidom Eugeneom Edwardsom tako s Sixteen Horsepower kot z Wovenhand, The Fugs, v senci dima stojita Dostojevski in Dickens. Še bi lahko našteval, vendar s tem bi jemal kredibilnost  senzibilnosti, melanholiji, dražljivosti in navihanosti godbe Yossarians.

S četrto izdajo Ambitions Will Eat Itself je bend naredil še korak in pol višje. Res je, samo mini-album, ampak s kakšnimi petimi komadi. Vsak stoji zase, medsebojno so prepleteni in postavljeni v dramaturško domišljeno zaporedje, da prevzamejo in ponesejo. Uvodni komad  Caramelised napade in preprosto zgazi z repetitivnim stampedom ostrine in udarnosti. Najbolj militarističen komad v dosedanji karieri Yossarians dvigne vihro kataklizme, po kateri obnemimo skozi otožno in galantno izvedeno odo World. Po njej nastopi še ena glasna Friend We Are, ki pa podobno kot predhodna pokaže nemirno dušo benda. Yossarians so mračnejši. Četudi se vedno bolj oklepajo repeticije, ki stopnjuje samo napetost, vanjo subtilno zarezujejo melodične podtone, s katerimi razgibavajo in razbijajo strah pred monotonostjo. V naslovnem komadu Ambitions Will Eat Itself peljejo kipenje k vrhuncu, da na koncu izhlapi. V zanko nas ujame tudi zaključni instrumental As In Life As In Chess, As In Chess As In Sex, ki zveni kot klicaj na koncu te apokaliptično obarvane plošče. Z njo so Yossarians še bolj neodvisno in samozavestno stopili naprej ter žgačkljivo sprožili toplo pričakovanje naslednje velike izdaje. Da o želji po živem srečanju, na koncertu, ne govorim.

Share