Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 27. september 2018
Kaj kmalu po Slovenski filharmoniji je svoj lastni abonma, ki se že kar nekaj let imenuje Kromatika, otvoril tudi Simfonični orkester RTV Slovenija. Vendar pa je bil njihov prvi koncert nove koncertne sezone za ključno ime orkestra obenem tudi zadnji – od orkestra se je namreč poslovil njihov dolgoletni šef dirigent, kitajski glasbenik En Shao. Na tem mestu nikakor ne morem mimo fascinantnega dejstva, ki velja za Shaa in je v slovenskem prostoru še toliko bolj neverjetno: s komerkoli sem v 12 letih dirigentovega vodenja orkestra o njem govoril, vsi so zanj našli izključno samo pohvalne in naklonjene besede, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da gre za po duši in srcu pravo dobričino. Še posebej resno je treba tovrstne komentarje vzeti, ko jih izrečejo sami glasbeniki iz orkestra – in ni jih bilo malo. In v taistem ducatu let, ki so jih simfoniki RTV s Shaom preživeli v sožitju, plodnem sodelovanju in očitno predvsem v duhu medsebojnega spoštovanja in prijateljstva, je Orkester Slovenske filharmonije bolj ali manj – večinoma bolj – notorično zamenjal vsaj štiri šefe dirigente (Pehlivanian, Villaume, Wilson, Lajovic), pa tudi direktorja. RTV je v tem času še najbolj pretresla letošnja afera z zdaj že odpuščenim pozavnistom Mihaelom Šulerjem, ki je zelo samozavestno sedel v kar dveh orkestrih obenem; ta je bila dovolj celo za to, da je bil s položaja vodje v Glasbeni produkciji RTV znatno degradiran samovšečni Patrik Greblo, čigar imena v kolofonu najnovejšega koncertnega lista, ki vselej navede tudi vse pomembnejše člane omenjene enote, ne zasledimo več.
Glede na Shaovo slovo so se med poslušalci v Gallusovi dvorani pojavili tudi kitajski veleposlanik v Sloveniji, pa direktor RTV Slovenija Igor Kadunc, sveži kulturni minister ter saksofonist Dejan Prešiček, skladatelj Ivan Florjanc in dirigent Uroš Lajovic. Po kratkem uvodnem nagovoru vodje enote in umetniške vodje orkestra Maje Kojc je Shao z orkestrom pričel koncert, ki ga za svoje slovo ni zaznamoval s katerim od velikopoteznih del, kot sta npr. Beethovnova 9. ali Mahlerjeva 2. simfonija, pač pa z zanimivim prepletom kompozicijskih imen in slogov. Razveseljivo je, da je poleg SF letos tudi RTV kot prvo skladbo prvega abonmajskega koncerta odigrala delo slovenskega skladatelja. Tokrat je bila to času primerna Pesem jeseni, simfonična lirska pesnitev Antona Lajovica (čigar nečak je prej omenjeni dirigent Uroš Lajovic). Skladbo, ki se začne v zamolklem in avtentično jesenskem vzdušju, kmalu posvetlijo pihala, pozneje pa jim sledi tudi preostanek orkestra. Gre za prijetno skladbo, vredno pogostih izvedb ter objave dobrega posnetka, sama glasba pa ob izraziti romantiki in ekspresivnosti lepo, polno izkoristi bogato paleto orkestralnih barv. V tuttih predvsem zaradi poudarka na nasičenih godalnih linijah ter spremljajočih trobilnih akordih zveni zelo polno in na trenutke celo bujno.
Medtem ko je SF to “domačo nalogo” opravila že marca, je na pričujočem koncertu letošnjo 100. obletnico rojstva znamenitega ameriškega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina zdaj obeležil tudi Simfonični orkester RTV Slovenija. Shao je za to priložnost izbral izvedbo Lennyjevega de facto violinskega koncerta, petstavčne Serenade po Platonovem Simpoziju za violino in orkester, kot solist pa se je predstavil 36-letni kitajski violinist Dan Zhu. Da bomo poslušali Bernsteinovo glasbo, je bilo sicer moč sklepati že ob pogledu na oder, kjer se je močno razširila baterija tolkal (izposodili so si celo timpanistko SF Špelo Cvikl) s šestimi glasbeniki. Že uvodni violinski solo z dvema motivičnema drobca namigne na Somewhere iz Zgodbe z zahodne strani istega skladatelja (muzikal je nastajal v istem obdobju, kot pričujoča violinska skladba), po zasanjanem in zamišljenem uvodu pa hitro nastopi tipična bernsteinovska živahna ritmika z različnimi taktovskimi načini (manjkalo je tozadevne ostrine!) in z občasno uporabo jazzovske melodike. Za Zhuja načeloma izvedbenih zadržkov ni bilo, v igranje se mu je sicer prikradlo nekaj nerodnosti, a sta ga odlikovali gibčnost in ekspresivnost. Vsekakor je bil kratek tretji stavek izveden dovolj virtuozno, četrti pa je nudil največ odprtosti za izraznost; solist je priložnost dobro izkoristil, njegovi vibrati pa bi lahko imeli nekaj več globine in duše. V zadnjem, prvemu precej podobnem stavku je Zhu skupaj z violončelistom Igorjem Mitrovićem uspešno poustvaril dialog dveh filozofov, Sokrata in Alkibiadesa. Skladbo je ves čas prevevalo prijetno dinamično ravnovesje med solistom, godalnim orkestrom in tolkalno sekcijo, tudi splošna ritmična podoba je bila solidna. Ob vznemirljivem finalu bi bilo skoraj mogoče pozabiti, da na odru ni polna zasedba simfoničnega orkestra, za kar gredo zasluge v prvi vrsti seveda spretnemu skladateljsko-orkestracijskemu peresu, pa tudi dobri izvedbi in vodenju orkestra. Po zahvali v slovenščini je Zhu odigral še dva dodatka, vendar so neučakani poslušalci že prvega prekinili z aplavzom.
Za Bartókovi Dve sliki, Sz. 46, BB 59, op. 10 je orkester spet nastopil v polni zasedbi s harfo, kontrafagotom in bas klarinetom. Bartókova stavka sta močno kontrastna, zato je učinek skladbe seveda toliko večji. Lepo uigrana in uglašena so bila tokrat pihala, posebno omembo si zasluži vselej odlični klarinetist Jože Kotar.
En Shao se je v nedvomno simbolični gesti zadnje skladbe, ki jo je orkestru dirigiral v vlogi šefa dirigenta, naposled predstavil tudi kot skladatelj. Za svoje programske simfonične skice Vtisi o Hanih je napisal tudi kratko spremno besedilo, ki smo ga lahko prebrali v koncertnem listu. Gre za eno od 56 uradno priznanih kitajskih etničnh skupin, Shao pa je različne epizode iz njihovega življenja in zgodovine uglasbil v štiristavčni suiti. Po misterioznem uvodu sledi bohotna in bogato orkestrirana (med tolkali smo slišali tudi vibrafon) podoba sončnega vzhoda. Drugi stavek je nalezljivo koračniški, tretji resnoben in liričen. Kljub tematiki melodična podoba glasbe ni prav nič orientalska, temveč povsem konvencionalno zahodnoevropska, navduši pa s prisotnostjo iskrenosti in z nekaj veličastnimi vrhunci. Morda je šlo le za mojo bujno domišljijo, a v Shaovi glasbi sem dvakrat ali trikrat slišal odmeve Straussove Alpske simfonije. Čeprav bi koncert težko označili za enega od presežnih, se je orkester izkazal z lepimi izvedbami ter se za maestrov zadnji koncert tudi na splošno potrudil. Shao je bil na koncu deležen še nekaj nagovorov, daril in stoječih ovacij, ki so ga pospremile z odra, med simfonike RTV pa se bo, kot je že potrjeno, v prihodnosti še vračal.
