Tony Joe White – Bad Mouthin’ (Yep Roc, 2018)

 

Tony Joe White se z novim albumom vrača k čistim koreninam; in to zapisujemo o glasbeniku, ki se nikoli ni zares oddaljil od njih. A zdaj je star 75 let, vzel je svojega strata, orglice, se zaprl v bolj ali manj improviziran studio z bobnarjem Bryanom Owingsom, ki ga tudi sicer spremlja na turnejah, in ga porabil v nekaterih izbranih komadih; sicer pa sam s  stratom (in orglicami) odhrumel nekakšen prerez bluesa skozi čas ter vse to začinil z reinterpretacijami peščice svojih komadov, dva je napisal še pred uspehom s Polk Salad Annie. Tu je Lightnin’ Hopkins (Awful Dreams), tu je Jimmy Reed (Big Boss Man), tu sta John Lee Hooker (Boom Boom) in Charley Patton (Down The Dirt Road Blues) in tu je seveda tudi Elvis (Heartbreak Hotel), tokrat slečen do zadnje strune. Že Elvisov izvirnik je bil precej poseben, skorajda strašljiv, zdaj pa ga poje sin Louisiane, ki ima kaj povedati o bivanjskih temah. Tudi če izključite kitaro (česar ne priporočam), Tony Joe White zagrmi kot louisianski blisk, čeprav ni nikoli rohnel, pač pa bolj pripovedoval svoje zgodbe. Njegov rojak Jerry Lee Lewis je nekoč pel: »Ime mi je Jerry Lee Lewis in prihajam iz Louisiane, zaigral bom tale svoj boogie, pa naj kar hoče, stane!« Poslušajte Sundown Blues in Rich Woman Blues. In predstavljajte si louisianskega mulca, ki sanjari o tem, da bi igral kitaro…

 

Share