Šumski – Ostrvo ledenog kita (Geenger Records/Zvuk Močvare, 2018)

 

Objava dolgo dolgopričakovanega albuma zagrebške skupine Šumski sodi med boljše novice letošnjega leta. Končno je minila petnajst let dolga diskografska suša tega benda, ki nas je za potrpežljivo čakanje nagradil z muziko, ob kateri ni potrebno izgubljati energije za utemeljevanja, kdo in kaj so (bili) Šumski. S svojo mišungo pobožajo ušesa in požgečkajo podplate ter galantno, brez trohice vsiljivosti, zapeljejo in odpeljejo v svoj živopisni gozd lahkih nog naokrog.

Šumski so bili in ostajajo svojeglavi in samosvoji, drugače ne bi bili Šumski. Gozdni palčki so v sijajni formi. Dihajo sveže in neobremenjeno, zdrava prekrvavljenost muzike in prizemljenost prezence in same sporočilnosti dodajata šarma njihovemu igrivemu sozvočju afra, krauta, novega vala, postrocka, jazza, psihedelije, saharskega bluesa, avantpopa, postpunka, progrocka in še česa. Z vedrino in užitkom so medsebojno zliti, sparjeni in nadgrajeni v žmohtno muziko. In to brez napora, brez krčev, brez vzvišenosti, brez virtuoznega bahanja, brez dadaistične provokacije, brez pretiravanj, brez dokazovanja. Prav nasprotno, sproščeno in pristno nudijo veliko žlico otipljive in gibke glasbene svobode in užitka.

V pesmih se skrivajo precejšnji hitovski biseri. Odlikuje jih angažirana lirika subtilnih verzov in dobrih refrenov, ki z ljudsko preprostostjo razkrinkavajo zanikrne in grenke plati današnjega modernega sveta in/ali se z avtoironično melanholijo lotevajo staranja. Vendar, brez panike, ne izgubijo se v krizi srednjih let, ampak zdaj, ko so otroci zrasli, skuštrano in navihano servirajo zelo dozorelo, aranžmajsko ubrano, a še kako mladostno glasbo.

Jedro skupine (pevec in kitarist Marin Juraga, basist Kornel Šeper in bobnar Viktor Krasnić) gosti na plošči serijo glasbenikov. Ob pridruženih koncertnih članih (kitaristu Franju Glušcu, violončelistu Stanislavu Kovačiću in pihalni duo-sekciji) še vrsto drugih s široko paleto instrumentov, od balafona, trobil in ropotuljic do teremina in sinta. Ves ta asortimant instrumentov bogati in širi tako zvočno sliko kot sam glasbeni jezik Šumskih, s katerimi nikoli ni dolgčas. Ob vsakem novem poslušanju plošče odkrijemo kaj novega in razvaja nas kot balzam za ušesa.

Skozi ploščo Ostrvo ledenog kita veje duh »sedme republike«. Šumskim ne moremo odreči zasluženega naziva legitiminih naslednikov Haustor (nenazadnje aktualno pihalno duo-sekcijo Šumskih tvorita člana te slovite zagrebške skupine, trombonist Nikola Santro in trobentač Igor Pavlica). Niti ne moremo mimo tega, da pristno nadaljujejo vrli zagrebški art-novovalovski melos, ki je vedno znova vlekel na ples, kar uspe tudi njim. Tudi tajne veze z bendi alter-srbskega kova (Jarboli, Darkwood Dub, Petrol, Obojeni program…) ne moremo preslišati v njihovi zelo pisani in čarobni muziki sveta.

Če rečem, da je morda to ena izmed odrešilnih plošč tega časa, bom pretiraval? Veste, z njo bi bil pripravljen živeti na otoku ledenega kita. Grela bi me.

Share