Mudhoney – Digital Garbage (Sub Pop, 2018)

Bendov je nepregledno veliko, je pa zato v tej gužvi toliko manj Bendov in med te z veliko začetnico – hočeš nočeš – sodijo seattelski Mudhoney. Že trideset let se maha s čupo na Touch Me I’m Sick. Celih trideset let so Mudhoney naokrog. Če so visoki, okrogli jubilej obeležili z objavo živega albuma LiE, posnetega na evropski turneji 2016, tudi pri nas, so vstop v četrto dekado delovanja proslavili z novo, deseto veliko ploščo in z njo ostajajo Bend. In ne dajo gmah.

Ni veliko bendov, ki bi z že tako zgodaj definiranim in izoblikovanim zvočnim zidom stopili na frontne linije, še manj pa je takšnih, ki bi začetniško vibro in vnemo ohranjali skozi ves svoj staž. Med te redke sodijo Mudhoney, ki se jih ne glede na ploščo ali komad vedno prepozna – kdo si ne zapomni visoke grlene intonacije Marka Arma, koga ne omami njegov kitarski dvoboj z zafuzziranim Steveom Turnerjem, koga ne odpelje Dan Peters s kolovratenjem po bobnih.

V tridesetih letih se je v postavi Mudhoney zamenjal samo basist. Po Mattu Lukinu, ki je zaznamoval 20. stoletje Mudhoney, je v novem veku na njegovo mesto stopil Guy Maddison, ki se je hitro in brez napora vključil v matični bend svojih (nekdanjih) sodelavcev iz dekadentnega projekta Bloodloss. Z Maddisonom je vsekakor nastopilo novo obdobje v karieri Mudhoney, Digital Garbage pa je njegova že peta plošča Mudhoney in z njo je dokončno osvojil oziroma se zlil v kemijo Mudhoney. Da je not’ padel, je največ prispeval ustvarjalen polobrat benda k enostavnejšim, mudhoneyevsko navihanim rudimentom. Direktnost njihovega novega napada je reakcija na stanje (mračnega) duha okoli njih, okoli nas.

Mudhoney so se v svojih tekstih vedno ukvarjali z družbo okoli sebe, jo secirali s humorjem in jo komentirali s sarkastičnimi podtoni, z novo ploščo pa direktno naslavljajo »white trash«, kmetavzersko in domačijsko mediokracijo, ki vlada Ameriki in je preplavila svet. Mudhoney niso še tako odkrito politično in angažirano nastopili. Časi so pač takšni, da jim ne zmanjka ne surovin ne energije, ne jeze ne besa, zato ne čudi poudarjen punkovski naboj, ki probojno kanalizira neposrednost. Z nabritim garažnim punkom v Nerve Attack, Paranoid Core, Please Mr. Gunman, 21st Century Pharisees, Hey Neanderfuck in Prosperity Gospel ostro in globoko zarežejo v gnilobo družbenega tkiva in se ne lotijo zgolj aktualne trumpovske kalvarije, ampak tudi naše zaslepljene in narcistične soudeležbe v procesih razkroja, alienizacije in robotizacie človeštva.

V nosilni skladbi Kill Yourself Live, ki zveni kot kot hommage skupini Devo, ne najdemo samo naslova plošče, ampak tudi najizstopajoči pridonos producenta Johnnya Sangsterja, ki je s prefinjenimi posegi oplemenitil celo ploščo. Prepoznaven surovi zvok Mudhoney je izluščil do obisti in njegovi mastnosti mojstrsko pridodal sintetičnih vlaken ter tako podmazal novovalovski pridih, ki veje skozi aktualne pesmi Mudhoney. Subtilno vpletanje klaviatur, sinta in drugih nekitarskih zvokov in efektov je skladen z večplastnostjo garažnega blata Mudhoney. Težaške rife v bluesovsko zgrajenem Night And Fog spodjeda protopunkovski zanos MC 5, v countryevsko razpuščenem Messiah’s Lament se še enkrat več lotijo klerikalnega dušebrižništva, pogrebni marš Next Mass Extinction pa masakrira samouki virtuoz na kitari Steve Turner, ki se sicer ne dokazuje, ampak s progrock solažo v Prosperity Gospel preprosto rečeno sezuje. Navkljub mračnim podtonom, ki nas kot zrcala spremljajo skozi celo ploščo in na površje stopijo prav v slednjih naštetih komadih, so Mudhoney ostali igrivi in zapeljivi, neprizanesljivi in direktni. Ostali so Mudhoney, ki na tej plošči slavijo hedonizem samo v zaključni Oh Yeah, a s svojo kratkostjo poslovično namigne, da ni čas za uživanje.

Hej, neanderfakerji, ta plošča je vam posvečena! Saj vem, da nimate časa, ker ste prezasedeni z ustvarjanjem novih laži in paranoj, z iskanjem notranjega in zunanjega sovražnika, s histeriziranjem, zastraševanjem, podtikanjem in poziranjem. Vseeno bi bilo vredno za trenutek odložiti delo in prisluhniti, če ne zaradi drugega, da se na vas usuje plaz gneva.

Skupina Mudhoney bo v okviru letošnje evropske turneje nastopila v Zagrebu v Močvari v soboto, 24. novembra.

Mudhoney

Share