»Vrnitev v blues je logična,« je povedal Billy Gibbons ob izidu svojega drugega albuma, ki ga je, po raziskovanju kubanskih ritmov iz leta 2015, postavil nazaj v »delto«, tja, kjer je tudi začel in v imenu katere so ZZ Top posneli svoje najboljše stvaritve. Pričujoči album pravzaprav ni nikakršna huda filozofija: Gibbons je napel kitaro in z »lagrangejevskim« pristopom, skurjenim bluesovskim glasom in »big beatom« v enajstih pesmih znova prehodil pot od »Watersa do Gibbonsa«, malce starejši, a nič manj nor.
Plošča se začne in medias res s priredbo Missin’ Yo’ Kissin’ Gillyja Stillwaterja in gre skoz nekatere vnovične avtorske obravnave osnovnega obrazca (My Baby She Rocks, Second Line) do izročila starost (Standing Around Crying in Rollin’ And Tumblin’ Muddyja Watersa, Bring It To Jerome Jeroma Greena in Crackin’ Up Boja Diddleyja), in na točki srečevanja z bogato dediščino chicaškega bluesa se album tudi konča.
Billyja Gibbonsa je seveda vedno lepo slišati in še vedno je »mojster svoje obrti« z obilo feelinga pri tem, kar počne, je pa plošča izšla ravno v času, ko vsi, od Wilka Johnsona do Tonyja Joeja Whita, Claptona in Rolling Stonesov (spet) kopljejo po chicaškem bluesu. Vsi dobro, da ne bo pomote, ampak vse skupaj postaja že malce predvidljivo in človek bi pričakoval, da bo naposled kdo kljub vsemu kopal malce globlje in odkopal kake bisere, ki jih že res dolgo nismo slišali. Rollin’ And Tumblin’ srečate namreč čisto povsod, Stonesi pa so zdaj, ker očitno še vedno ni čas za kako novo avtorsko delo, sestavili svoj izbor bluesovskih mojstrov, kot je pred časom storil Wilko Johnson, le da je Johnsonova kompilacija zaradi njegove nepretencioznosti zvenela zanimivo, Stonesi pa se zdaj že ponavljajo. Ampak ok, pustimo to, saj vemo, da Gibbons, ko poje »she rocks me all night long«, misli resno, čeprav bi mu kdo očital, da samo izreka tisto, kar so pred njim že drugi.
Tako resno njegova matična zasedba ZZ Top ni zvenela že dolgo in poleg Gibbonsa je na plošči še pet drugih zaprisežencev, med drugim dva bobnarja, ki Billyju ne pustita niti minute predaha. Kitara mora rohneti in potem, ko rohni, tudi štima. In ko Gibbons zapoje “Let the left hand know where the right hand goes…” obrnemo ploščo in tam je Jerome … Big bad blues in to na modrem vinilu!
