IDLES – Joy As An Act Of Resistance (Partisan Records, 2018)

Skoraj istočasno, ko so lani spomladi irski Girl Band odpovedali koncerte do nadaljnjega zaradi bolezni v bendu in nato poniknili s prizorišča, je na plano udaril bristolski bend IDLES s prvencem, pomenljivega naslova Brutalism. Kmalu za tem, ko se je razširil dober glas o tem rockovskem kvintetu, so se fantje pojavili tudi pri nas in kdor jih je jeseni 2017 ujel na otvoritvnem dogodku Festivala britanskega kraft piva v Kinu Šiška, si jih je najverjetneje zelo dobro zapomnil. Bend se je prikupil s svojo divjo obešenjaško neposrednostjo in v prvi vrsti z angažmajem ostrega zabavljača-pridigarja na mikrofonu. IDLES so z brezkompromisnimi koncerti in gromkim prvencem zakorakali v samo ospredje najbolj vročih imen aktualne britanske nove rockovske scene. Ko pa sta bila junija letos objavljena singla, ki sta napovedala drugi album, so po kuloarjih spet (zao)krožile govorice in topla pričakovanja, saj sta komada Colossus in Danny Nedelko neizmerno povečala apetite.

Na drugi plošči Joy As An Act Of Resistance je vse na svojem mestu. Je na liniji njenega naslova, predvsem pa se IDLES niso izneverili svojemu poslanstvu. Ostali so nabriti in strupeni, komunikativni in neprizanesljivi. Teža nabranih hvalospevov jih ni uspavala, prej obratno. Še bolj jih je podžgala.

Uvod v ploščo me je spomnil na Girl Band, zato sem jih tudi privlekel na dan iz upada v pozabo, nadaljevanje pa je polno srditega naboja in zanosa silovite kitarske linije. IDLES pošteno zaobjemajo postpunkovski hibrid, ki je zgrajen v najboljši maniri noise rocka ter križan s poskočnostjo pouličnega punka in udarno melodičnostjo (post) hard corea. Njihov pristen izbruh ne skriva britanskih izvorov in skozi njega se vleče dobra šola Bauhaus, Killing Joke in The Fall ter seže vse do podtalne institucije per se mclusky/Future Of The Left in čez. V zvok so se sicer prikradli tudi nekoliko mehkejši podtoni, na primer mračnih Interpol, skuštranih The Strokes ali bluesovski patos mladega Nicka Cavea, vendar bend se ni odmaknil od udarno začrtane poti in se ni utopil v indie oceanu. K temu veliko pridoda vročekrvni frontman z močnimi in prodornimi besedili, ki jih teatralično gestikulira in napadalno pljuva. Ne ostane nikomur nič dolžan. Je provokativen in zbadljiv, hkrati iskren in brez dlake na jeziku. Nergač iz Sleaford Mods je v Joeju Talbotu dobil nevarnega kompanjona za brezkompromisno razgaljanje bizarnosti današnjega vsakdana, prežetega s sovraštvom, paranojo, strahom, seksizmom, stereotipi, rasizmom, hinavščino. Če ima Jason Williamson za sabo predanega ritmoklepača na prenosniku, ima frontman IDLES ob sebi vrl bend, ki njegov nabrit nastop stopnjuje, masti, debeli, podpihuje ter skrbi za atmosfero, tenzijo in poudarke. Dvignejo se kitarski viharji, bobni grmijo in bas brenči, da se stene tresejo in da vsi skupaj udarijo in zadenejo žebljice na glavice.

IDLES odlikuje skladnost in kolektivni duh brez šibkega člena. Vsak opravlja svojo vlogo na polno. Največja zmaga pa je, da je bend ob prostodušnosti ohranil veliko dozo humorja, ki je še kako zdravilen in nujno potreben v teh mračnih, zamorjenih in prav nič optimističnih časih. Ali kot se reče: “Udri brigu na veselje!” in razbij!

Share