Kristijan Dražil in Eva Dolinšek v ciklu Mladi virtuozi; Viteška dvorana Križank v Ljubljani, 18. oktober 2018
Festival Ljubljana (FL) izven svoje glavne, poletne koncertne sezone že četrt stoletja pripravlja tudi cikel Mladi virtuozi, ki ga je ustanovil direktor FL Darko Brlek. Letošnji cikel je tako že 26. po vrsti in bo trajal natanko pol leta, kolikor časa bo minilo med prvim in zadnjim koncertom. V ciklu se možnost solističnega in/ali komornega koncertiranja ponuja obetavnim mladim, domačim in tujim, bolj ali manj uveljavljenim glasbenikom, ki na ta način brez dvoma pridobivajo dragocene koncertne izkušnje in kilometrino. Za publiko je vstop na vse koncerte cikla brezplačen.
Že na prvem koncertu cikla so poslušalci dodobra napolnili Viteško dvorano ljubljanskih Križank, kar je vsekakor pohvalna okoliščina, ki jo privoščimo tudi prihodnjim koncertom. V prvem delu koncerta je nastopil violist Kristijan Dražil, ki ga je spremljala pianistka Jelena Boljubaš. Akustična slika omenjene dvorane sicer ni ravno najbolj hvaležna ali posebej laskava do izvajalcev, kar ima za posledico načeloma suboptimalno zvočno podobo, ta pa je bila nedvomno en od faktorjev, da je bil klavir večino skladbe preglasen, čeprav bi to pianistka vsekakor morala doumeti tudi sama – in se seveda ustrezno odz(i)vati. Dražil je odigral Brahmsovo štiristavčno Sonato v f-molu št. 1, op. 120, ki je izvirno sicer nastala za klavir in klarinet, a je solistični part za violo dejansko priredil skladatelj sam. Dražilu izvedba precej kompleksne, zahtevne in večplastne skladbe ni najbolje uspela. Njegov ton je bil sicer načeloma bogat in lep, a profesionalni akademski glasbenik, ki je ravno pred kratkim opravil tudi magisterij, si ne bi smel privoščiti tako nestabilne intonacije (najbolj izdajalski so bili dolgi toni) in tako pogostih kiksov; ob naštetih težavah je appassionato prvega stavka takorekoč izostal. Drugi stavek je bil vendarle bolj stabilen, Dražil pa je lepemu tonu dodal še zamolklost s pravšnjimi odmerki vibrata. V preostalih dveh stavkih je bila pianistka spet izrazito preglasna, zelo hrupno je obračala tudi strani svojega parta. Izvedbo Brahmsove sonate bi bilo tako kljub vloženemu trudu v duhu imena cikla nemogoče označiti kot virtuozno.
Bistveno bolj uspešno je v drugem delu koncerta nastopila čembalistka Eva Dolinšek, v zadnjih nekaj letih vse bolj uspešna in prodorna solistka in komorna glasbenica; njen odlični diskografski prvenec smo recenzirali pred letom in pol. Dolinškova se je na koncertu predstavila z raznolikim sporedom kar petih skladateljev iz 17. in 18. stoletja, ko sta čembalo in zanj pisana glasba tudi najbolj cvetela, zato smo z veseljem prisluhnili tokratnemu jagodnemu izboru baročne literature za ta čudoviti instrument. Uvodni Scarlattijevi kratki, enostavčni sonati v E- in D-duru sta služili bolj za ogrevanje in kot nekakšen glasbeni hors d’oeuvre, preden smo lahko slišali še skladbi kar dveh članov družine Couperin, Louisa in Françoisa, pa Clauda-Bénigna Balbastra in za finale še fenomenalno glasbo Josepha-Nicolasa-Pancraca Royerja. Če bi se na sporedu znašel še Scarlattijev učenec Soler, bi bilo vse skupaj že kičasto, v vsakem primeru pa se marsikateremu ljubitelju klasične glasbe občasno nadvse prileže koncert solistične glasbe za čembalo. Poleg tega so takšne priložnosti pri nas (pre)redko posejane, zato vsekakor kaže izkoristiti vsaj tiste tovrstne priložnosti, ki se vendarle ponudijo.
Dolinškova se je zares razvila v odlično glasbenico in predvsem vrhunsko interpretko in če kdo še vedno vztraja pri mnenju, da so ekspresivne možnosti čembala kot glasbila radikalno omejene, naj sprejme izziv in se v nasprotno prepriča na katerem od njenih koncertov. Za najsvetlejšo točko večera bi označil Couperinovo petstavčno XXV. suito, zelo spretno napisano in nasploh navdušujočo skladbo, ki je bila tokrat spojena z interpretacijsko dovršeno in tehnično zavidljivo izvedbo, zanimivo pa se konča v umirjenem duhu. Balbastre je bil s kontrastnimi glasbenimi portreti posameznih osebnosti nemara praded Elgarjeve ideje za Enigma variacije, sklepni Royerjev rapsodični in “vrtoglavi” Le vertigo: Rondeau pa je bil s svojo raznoliko strukturo, dramatičnim pripovednim lokom in zakladnico dinamičnih kontrastov – posamezni odseki so spominjali na Vivaldijevo Poletje iz Štirih letnih časov – odlična izbira za zadnjo skladbo rednega programa, slišali pa smo tudi še en dodatek.
Do aprila 2019 bo v ciklu Mladi virtuozi mogoče prisluhniti še desetim koncertom najrazličnejših solistov, komornih zasedb in glasbenih zvrsti in prepričan sem, da bodo vsi že samo zaradi omenjene raznovrstnosti za posluh zelo zanimivi.
