Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 2; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 19. oktober 2018
foto: Shirley Suarez
Drugi koncert Oranžnega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije (SF) je vodil gostujoči britanski dirigent James Judd, v SF že znan obraz, ki je orkestru na koncertu istega abonmaja dirigiral na primer decembra lani, ko so skupaj nastopili tudi v Pekingu, ker je Judd dober dirigent in zna z orkestrom vzpostaviti pristen in obojestransko produktiven odnos, pa so (bila) sodelovanja z njim uspešna. Morda je bila tudi zaradi tega Gallusova dvorana tokrat bolj polna, kot smo se na abonmajskih koncertih SF v zadnjih sezonah žal morali navaditi. Tokratna abonmajska koncerta sta bila “posvečena spominu na Václava Talicha, prvega dirigenta leta 1908 ustanovljene Slovenske filharmonije”, na njiju pa je “zazvenel repertoar, ki ga je maestro Talich kot prvi izvedel v Ljubljani” (oboje citirano iz koncertnega lista). Talicha je SF na kratki slovesnosti pred koncertom – podobno kot poleti Marjana Kozino – posthumno razglasila tudi za svojega častnega člana, na kar je opozarjala predvsem listina, razstavljena pred vhodom v Gallusovo dvorano.
Kratka Uvertura k operi Rusalka, op. 114 Antonína Dvořáka, ki smo jo slišali najprej, je bila izvedena dobro z nekaterimi zadržki v smislu natančnosti in koncentracije. V Koncertu za violino in orkester v a-molu, op. 53 istega skladatelja se je orkestru pridružil mladi, a že impresivno uveljavljeni češki violinist Jan Mráček. Izkazal se je za enega najbolj muzikalnih solistov zadnjih sezon z zelo lepim, polnim in mehkim tonom in me spomnil na igranje Gila Shahama, ki sem ga pred leti poslušal v New Yorku. Ob Mráčku, ki mu je bilo skoraj nemogoče očitati tudi kakšno tehnično nedoslednost, je spomin na nedavnega solista abonmaja RTV kar zbledel. Juddovo vodenje orkestra je bilo, kot sem si drznil tudi pričakovati, energično in dovolj dosledno, da je bila prav tkašna tudi spremljava. Na tem mestu samo medklic – glede na dirigentov ugled pri izvajanju Mahlerjevih simfonij, močno upam, da ga bo SF kdaj izkoristila tudi v ta namen – lahko tudi že v naslednji sezoni. V počasnem stavku je bil orkester pri spremljavi nekajkrat preglasen, od začetka predvsem v pihalih, pozneje pa tudi v rogovih. Mráčka odlikuje zelo čist ton, ki ga zna – temu sicer ni vedno tako, včasih tudi pri uglednih solistih – obdržati tudi v pogosto problematičnih višjih legah ter pri flažoletih. Ritmično raznolikost zadnjega stavka sta solist in dirigent izpeljala všečno, orkester pa jima je dosledno sledil, le nekaj manjših težav s skupno igro – kot običajno, predvsem z vstopi – se je pojavilo. Solistov vrhunski nivo izvajanja v celotnem koncertu ni popustil niti za hip; odlično! Za dodatek je Mráček odigral še Kreislerjev Scherzo-Caprice in si s celotno predstavo poleg navdušenja občinstva prislužil tudi vidno občudovanje violinistov orkestra.
Verjetno ne bomo nikoli zagotovo vedeli, zakaj ni Franz Schubert nikoli dokončal svoje Simfonije št. 8 v h-molu, D. 759, ki tako obsega le dva stavka in nosi podnaslov ‘Nedokončana’. Čeprav je skladatelj umrl star komaj 31 let, je začel simfonijo pisati že šest let pred smrtjo. Zapustil je tudi skoraj celoten klavirski part (a orkestracijo samo dveh strani partiture) scherza, domnevnega III. stavka. Možnih razlag je več in o njih v muzikoloških krogih še vedno potekajo živahne debate; marsikdo je pristaš teorije o istočasni kompoziciji klavirske Fantazije Wanderer, ki je mladega in že bolnega skladatelja nemara preokupirala ali mu preusmerila pozornost. Omenjeni konflikt je slišati tudi v glasbi pričujoče simfonije, ki je nenavadno ambivalentna: elegantne in prijazne epizode ter resnično lepe melodične linije pihal in godal se v obeh stavkih prepletajo z napetim, negotovim in na trenutke zloveščim glasbenim ozračjem (večinoma glasni in ostri akordi trobil). Kljub temu v glasbi prevladata eleganca in tipično schubertovska lepota, kot sta na primer dobro znani iz skladateljeve Tretje simfonije v D-duru in ker je konec drugega stavka zelo umirjen – glasba takorekoč potihne – poslušalec na koncu simfonije pravzaprav nima izrazitega občutka nedokonč(a)nosti.
Judd je že takoj na začetku prvega stavka zadel idealen tempo, nekateri dirigenti namreč tu ob oznaki Allegro moderato radi hitijo. Z veseljem smo poslušali lepo in s fraziranjem bogato izvedbo simfonije, za katero lahko po obeh slišanih stavkih še kako obžalujemo, da je ostala nedokončana. Glavno témo prvega stavka je še posebej lepo pojoče in obenem melanholično odigrala sekcija violončel. Judd je z orkestrom znatno presegel zgolj običajno branje in preigravanje partiture in uspel v vzajemnem muziciranju, ki je obrodilo žlahtne in milozvočne sadove. V spominu so ostali predvsem odličen konec prvega ter dramatični tutti drugega stavka v prepletu s solom oboe ter violončel in violin.
