Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 2; Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 25. oktober 2018
foto: Filip Waldmann
Lepo in pohvalno je videti, ko se v goste v slovenske koncertne dvorane vračajo naši glasbeniki, ki sta jim talent in trdo delo tako ali drugače popeljala do evropske ali celo svetovne uveljavitve, bodisi v vlogi solista ali orkestrskega glasbenika. Pred leti se je tako v Ljubljani mudil hornist Berlinskih filharmonikov Andrej Žust, ki je tedaj nastopil v abonmaju Slovenske filharmonije, odigral pa je tudi koncert z Evropskim zdravniškim orkestrom. Tokrat pa je svoj bivši orkester, Simfonični orkester RTV Slovenija na drugem koncertu njihobvega abonmaja obiskal kontrabasist Iztok Hrastnik, ki je pred sedmimi leti kot prvi Slovenec uspešno opravil avdicijo in tako postal član Dunajske državne opere ter posledično Dunajskih filharmonikov. Takšna vračanja na domača tla po svoje predstavljajo tudi izraz spoštovanja gostujočih glasbenikov do slovenske države in tukajšnjega glasbenega izobraževanja, ki jim je predstavljajo odskočno desko za poznejšo uveljavitev na svetovnih odrih.
Gostujoči bolgarski dirigent (in oboist) Rossen Milanov je enega od abonmajskih koncertov orkestra RTV vodil že decembra 2016 in tedaj delo opravil zelo zgledno, s posebno naklonjenostjo se spominjam izvedbe 4. simfonije Čajkovskega. Prav tako pa je tedaj dirigiral dve skladbi Richarda Straussa, ki se je na sporedu znašel tudi tokrat, ko smo sicer poslušali popolnoma “italijanski” program, koncerta pa se je udeležilo tudi nenavadno veliko število srednješolske mladine; morda se je tudi zaradi tega običajno posneto opozorilo o tišini med prireditvijo tokrat odvrtelo z nenormalno močno glasnostjo. Orkester je najprej odigral Botticellijanski triptih, P. 151, kratko suito Ottorina Respighija. Na odru je bila zanimiva instrumentalna kombinacija godal, štirih pihal, dveh trobil, enega tolkalca, harfe, čeleste in klavirja. Vsi skupaj so z dirigentom predstavili prijetno, lepo odigrano in predvsem uigrano izvedbo. Solo fagot je bil v drugem stavku sicer vsaj dvakrat problematičen, tretji stavek pa je najbolj slikovit in v svojem slikanju vetra in morja zadiši po Debussjyu.
Iztoku Hrastniku je pripadla izvedba solističnega parta Koncerta za kontrabas in orkester št. 2 v h-molu prav tako italijanskega skladatelja Giovannija Bottesinija, ki je ustvarjal v drugi polovici 19. stoletja in, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, v svojem času slovel kot izjemen virtuoz na kontrabasu. Največji član skupine godal se v simfonični glasbi na odru zelo redko znajde v solistični vlogi, tako so solistični koncerti za kontrabas precej redki in še redkeje izvajani; če me spomin ne vara, je enega od njih nazadnje izvedel prav orkester RTV s solistom Zoranom Markovičem. Žal se ne spomnim, kdaj točno je to bilo, čisto mogoče pa je, da je od tedaj minilo že kar celo desetletje. Tudi za Bottesinija je bila zasedba manjša, a smo nanjo kar nekako pozabili, ko je z igranjem začel Hrastnik. Njegov ton je (bil) izrazito žametno topel in bogat tudi v za kontrabas visokih legah. Orkester ga je sploh v njegovih nižjih legah dinamično nekajkrat prekril, v kadenci in zaključku pa je solist prikazal izjemno mojstrstvo in vrhunski nivo muziciranja, ki sta ga konec koncev tudi popeljala vse do enega najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta. Hrastnik igra na zanimivo glasbilo, ki ima sicer običajne štiri strune, a je precej bolj trebušaste in zaobljene oblike, kot smo pri običajnih koncertnih kontrabasih v orkestru vajeni. Še najbolj podobna glasbila, toda z ožjim vratom sem nekajkrat videl pri ljudskih godcih. Po odlični izvedbi kljub vztrajnemu aplavdiranju publike ta ni slišala dodatka.
Iz opusa ovodoma omenjenega Richarda Straussa smo na tokratnem koncertu slišali štiristavčno simfonično fantazijo Iz Italije, op. 16. Kot je za Straussova orkestralna dela običajno, je tu orkester naposled nastopil v polni zasedbi. Da se je zvok omenjene številčne zasedbe izčistil in stabiliziral, je moral miniti pretežni del prvega stavka, nakar se je lahko bogata orkestracija solidno razbohotila in izvedba je odsihmal tekla brez znatnejših pretresov. Milanov je orkester vodil suvereno, le semtertja preveč rutinirano. Po impozantnem dramatičnem vrhuncu drugega stavka se je na začetku tretjega spet pojavila stara težava s skupnim vstopom pihal. Očitno je tako pri Slovenski filharmoniji, kot Simfonikih RTV skrajno težko doseči, da bi se ob skupnem vstopu vsi instrument(alist)i oglasili istočasno. Preostanek stavka je bil potem lep, a s premalo avtentičnega italijanskega melosa, ki v resničnem življenju tako tipično občasno rad meji že na pretiravanje, začinjeno tudi z nekaj ščepci kiča in nabuhlosti. Če na tem mestu parafraziram Milesa Davisa, je v takšnih odsekih pomembno odigrati predvsem tisto, kar v notah ni zapisano – torej čustva in občutke. Zadnji stavek so popestrila predvsem dotlej neslišana (razen timpanov) tolkala. Izvedba je bila tehnično dobra, po duši pa bolj nemška/bolgarska, kot italijanska.
