Bob Dylan – More Blood, More Tracks (Columbia, 2018)

 

Tokrat poslušamo vinilno različico štirinajste epizode Dylanovih uradnih neuradnih posnetkov. Dvojni LP prinaša proslule »newyorške posnetke«, torej tisto prvo različico pesmi, ki jih je Dylan začel pisati leta 1974 in jih namenil za ploščo Blood On The Tracks (1975). Vemo, kako se je izšlo – ploščo je sestavil, založba je naokrog že poslala nekaj promo-izvodov, nakar je vse skupaj umaknil in šel v Minnesotto, tam pa z bratovo pomočjo in nekaj malega glasbenikov pesmi posnel še enkrat. Album Blood On The Tracks je postal osrednji album »četrtega« Dylanovega obdobja sredine 1970 let, prva od dveh plošč svežega avtorskega šusa, ki se je končal s proslulo turnejo Rolling Thunder Revue, nadaljeval pa s t. i. »krščanskim« obdobjem, ki so ga pri Dylanovi matični založbi pokrili lani (mi na Novi muski pa tudi).

Album Blood On The Tracks je postal tudi ena osrednjih Dylanovih plošč, za marsikoga njegovo najboljše delo, zato je zanimivo slišati te pesmi v glasbeno povsem minimaliziranih različicah. Tu pa tam se oglasi bas, sicer pa slišimo zgolj Dylanovo kitaro in glas. Newyorški posnetki so bili poleg »kletnih trakov« dolga leta med najbolj cenjenimi in iskanimi Dylanovimi posnetki, zato zbiralci vse to že imajo na najrazličnejših nosilcih zvoka. A tokrat so, kot ponavadi, pri Columbia Records zvočno te pesmi še dodano pokakovostili, dodali precej podatkov, tisti pa, ki boste (bomo) segli po »deluxe« različici na šestih zgoščenkah … kaj naj rečem, čaka nas še precej drugih presenečenj in zlasti precej novega dokumentarnega gradiva.

Nekatera besedila pesmi, ki so pred nami, Dylan spreminja še dandanes, denimo Tangled Up In Blue, o pesmih, kot so Simple Twist Of Fate, Shelter From The Storm, Idiot Wind in Lily, Rosemary And The Jack Of Hearts pa itak ne velja izgubljati besed; zlasti prvi dve sta odličen protidokaz za tiste nejeverne Tomaže, ki jim kombinacija Dylan in Nobelova še vedno ne gre v račun. Po sorazmerno dolgem pretežno sušnem obdobju, ko se je za kratek čas zatekel v objem druge založbe, je Dylan s pričujočimi pesmimi spet redefiniral podobo kantavtorja sedemdesetih, kot je to storil že desetletje prej. Čeprav imajo nekateri Blood On The Tracks za njegov »konfesionalni« album, je to oznako vedno vztrajno zanikal. Tudi besede, da gre za »ločitvene« pesmi. Nas to ne zanima. You’re Gonna Make Me Lonesome When You Go, poje Dylan v eni izmed pesmi. Res smo nekako otožni, da se dvojni vinil izteče. Zato pa imamo »razkošne« različice, ki sicer vzamejo denar, ponudijo pa precej glasbe in zgodovine.

 

Share