Årabrot – Who Do You Love (Pelagic Records, 2018)

Pozor! Še preden boste pritisnili na tipko »play« poskrbite, da bo glasnost nastavljena do konca. Seveda na lastno odgovornost. Če imate občutljive ali tečne sosede, si raje nataknite slušalke. In do daske. Z Årabrot ni šale. Posluša se jih samo zelo naglas in tudi z osmim albumom ni nič drugače.

Če še niste brali Lautréamonta, potem je čas, da vzamete v roke njegove mračne, surrealistične Maldororjeve speve in se že s prvim komadom Maldoror’s Love podkovano spustite v pekel nove plošče Årabrot, ki si je naslov sposodila pri Boju Diddleyu, in tako dodala kaplje prepotrebnega optimizma v soočenje z vražjimi silami.

Skupino Årabrot zadnja leta pooseblja Kjetil Nernes. Ko je leta 2013 s ploščo, naslovljeno po imenu benda, oznanil, da je odslej mastermind skupine, se ni zavedal, da je s svojo peklensko-glasno muziko izzval smrt. Ko je premagal raka, je nastala pretresljiva plošča The Gospel (2016), vzporedno pa tudi dokumentarec o zdravilni moči glasbe Cocks And Crosses. Z njo je Kjetil Nernes začel novo življenje, novo življenje Årabrot. Razsvetljenje, ki ga je doživel ob/po soočenju s smrtjo, mu je prečistilo glavo in z njo tudi izraznost benda, ki se je od frenetičnosti pošteno obrnila k harmoničnosti. The Gospel je prelomen “vsaj z dveh zornih kotov, kot ustvarjalni presežek in kot najbolj oseben album, pravzaprav samorefleksiven akt” Nernesa, sem menil v oceni pred dvema letoma. In če je bila to jeklenobetonska liturgija, je Who Do You Love njeno nadaljevanje.

Nadaljevanje v smislu, da bend gre naprej, da gradi in ustvarja mogočno muziko še naprej. Še vedno imamo opravka z liturgično linijo komadov, v katerih se soočata zlo in dobro, mračno in svetlo, apokaliptičnost in večnost. Ob zelo prečiščenih rifih, ki z vojaško disciplinirano ritmiko grmijo kot zadnji vojaški marš, je v liriko benda vstopila poudarjena čustvenejša, intimnejša nota, ki nastopa kot popolno nasprotje besu. Lahko rečemo tudi ženski pol, ki ga nosi Nernesova življenjska sopotnica, pianistka in pevka Karin Park, ki v temačno metafiziko Årabrot prinaša tudi svetlejše žarke. Njen solo nastop v Pygmalion dobi svojo drugo polovico v komadu Sons And Daughters na drugi strani plošče, v njej partnerja nastopata kot mračna senca Chrisa and Carle. V primerjavi z melvinsovskim Look Daggers ali GNODovsko našpičenim Warning se nam razprejo skrajnosti, v katere je bend poglablja in v katerih se Nernes ne izkaže zgolj kot frontman, ampak tudi kot bard. V markantni predelavi stare spiritualistične Sinnerman, ki jo je popularizirala Nina Simone, nas vojaški ritem odpelje k Nicku Caveu iz časov Tupelo.

Skozi Who Do You Love veje apokaliptično-militaristični odmev Death In June, atmosfera Coil, zapeljivost Crime & The City Solution, maničnost Davida Eugenea Edwardsa, discipliniranost Swans. Kjetil Nernes si je v marsičem podoben z Michealom Giro, tako avtorsko kot tudi v »izbirčnosti« sodelavcev-glasbenikov. Ni mogel vsak igrati v Swans, tako je tudi v Årabrot. Na zadnji plošči so ob ritem sekciji, ki jo tvorita basist GNOD Alex Macarte in bobnar Joakim Johansen, sodelovali še kitaristka Dana Schechter iz Insect Ark in Wrekmeister Harmonies Angels Of Light,  tolkalec Ane Marthe Sørlien Holen, pihalec Kristoffer Lo, v polminutnem Serpents pa so gostili Andrewa Lilesa iz Nurse With Wound and Current 93. Veliko so pripomogli k prečiščenosti te grmeče glasbe, ki je bila posneta v “cerkvi Årabrot” sredi švedske vukojebine Djura z okoli 300 prebivalci, kjer sta si Nernes in soproga v nekdanji cerkvi uredila svoj dom in tudi studio. Slide kitara doliva odtenke tople americane v nordijski hlad, orgle so vez s spiritualnostjo, ki ima vedno večjo težo v izraznosti samega benda, pihala odmevajo kot slovo od neznanega vojaka… Še naprej je to silovita godba močnih, nikoli nerazvlečenih kitarskih rifov, ki se z dolgimi potegi zarežejo v uho.

Zdaj, ko ste poskrbeli za optimalno glasnost, vas samo še klik loči, da (p)ostanete vernik Årabrot, s katerimi – kot rečeno – ni šale. Življenje teče naprej.

Share