Koncert Orkestra Fundacije

Orkester Fundacije Opernega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta; Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 30. oktober 2018

 

Dokaj nepričakovano in kar nekam inkognito je v Ljubljani konec oktobra gostoval italijanski Orkester Fundacije Opernega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta z dirigentom Fabriziom Mario Carminatijem. Do koncerta je prišlo v sodelovanju orkestra s Slovensko filharmonijo, italijanskim ministrstvom za kulturo in Občino Trst, vendar ni bilo niti v koncertnem listu niti prek katerega drugega uradnega kanala mogoče izvedeti kaj več o ozadju gostovanja. Zelo sem se razveselil že ob bežnem ogledu sporeda koncerta, saj je orkester na oder Kozinove dvorane naše filhamonične hiše (pred žal bolj maloštevilno poslušalstvo) prišel brez solista, a z izjemno zanimivim programom; za nobeno od treh izvedenih skladb se ne spomnim, da bi jo bilo v zadnjem – ali celo dveh! – desetletjih mogoče v živo slišati na naših odrih. To po eni strani seveda ne pomeni, da takšne priložnosti ni bilo, po drugi pa sem v to kar konkretno prepričan.

Ravno poleti sem ob priložnosti koncerta pianista Vladimirja Mlinarića, ki je tedaj na svojem recitalu izvedel Rautievo Hanoniano, pisal o skladbah, katerih ime se konča na -iana. Če povzamem: naslovi skladb, ki se končajo na -iana, pomenijo, da je skladba posvečena oz. napisana na čast skladatelju, čigar ime nosi; tako imamo na primer Mozartiano, Mahleriano in Čajkovskiano. Tovrstni glasbeni pokloni so včasih, odvisno od namena in/ali vzgiba “skladatelja prirejevalca” napisani tudi nekoliko šaljivo in šegavo. Italijanski glasbeniki so na ljubljanskem koncertu izvedli kar dve takšni skladbi, prva je bila Suita za orkester št. 4 v G-duru, op. 61 ‘Mozartiana’, s katero se je Čajkovski posvetil neponovljivemu glasbenemu geniju iz Salzburga, ki je umrl star komaj 35 let. V najžlahtnejšem duhu mozartovskega kompozicijskega pristopa in nenazadnje tudi tipične privlačnosti njegovih skladb gre za zelo prijetno in poslušljivo suito v štirih stavkih, ki ob užitkih, ki jih nudi poslušalcu, prehitro mine. Mozartiano bi tako lahko označili za izjemen glasbeni poklon mojstru in genialno ter zelo spoštljivo posvetilo njegovemu neponovljivemu slogu. A prav glede na vse naštete kvalitete so bila italijanska godala tu premalo precizna in niso prikazala idealne ravni skupne igre, timpanist pa je brez dvoma igral s premehkimi palicami. Pihalna sekcija je bila lepo uglašena, dirigentov nivo dinamične kontrole orkestra pa pohvalen. Slišali smo osmišljeno interpretacijo zadnjega stavka v obliki téme z variacijami in suveren solo koncertnega mojstra. Nepričakovano je odmor sledil že po prvi, zgolj 25-minutni skladbi.

V suiti po motivih Rossinijevih Les petits riens, P. 148 ‘Rossiniani’ se je znamenitemu italijanskemu opernemu skladatelju poklonil kar njegov rojak – prav tako svojevrstni genij kompozicije in še bolj orkestracije, Ottorino Respighi. Kot smo lahko prebrali tudi v koncertnem listu, je Rossiniana delno – posredno nastala tudi po motivih skladatelja in Rossinijevega sodobnika Maura Giulianija, ki je bil med drugim tudi kitarski virtuoz in je seveda ustvarjal tudi tovrstne skladbe; ko sta se z Respighijem spoznala, je pri pisanju Rossiniane prišlo do plodnega sodelovanja obeh skladateljev. Tudi tu slišimo štiri stavke, od katerih sta dva tipično italijanska: barkarola/siciliana in tarantela – čeprav pa obenem njihova glasbena vsebina ni tako tipična, kot bi na prvo žogo pričakovali od omenjenih treh tradicionalnih italijanskih plesov. Suita je bila načeloma odigrana lepo, a s premalo italijanske duše – sploh ob dejstvu, da sta bila tako posvečenec, kot posvetitelj znana in uveljavljena italijanska skladatelja. Tamburin je v prvem stavku vztrajno in moteče zaostajal in nekaj pozneje se je celoten orkester le razigral, zaključni akord prvega stavka pa ni bil odigran skupaj. Dramatičen in dobro izveden ter dinamično uravnotežen je bil drugi stavek. Kot smo pri Respighiju že na splošno vajeni, zadnji stavek odlikuje predvsem virtuozna orkestracija, ki pa mora biti, če želi virtuozno tudi zveneti, deležna prav takšnega izvajanja. Tokrat slišani rezultat je bil dovolj impresiven.

Toda najboljše nam je bilo prihranjeno za konec. Pred več kot 90 leti napisana Respighijeva orkestrska suita Cerkvena okna, P. 150 s podnaslovom štiri simfonične impresije je do končne oblike, kakršno lahko poslušamo dandanes, prehodila precej dolgo, burno in zanimivo pot. Glasbene zamisli so izvirno nastale kot plod skladateljevega raziskovanja in občudovanja gregorijanskega korala. Rezultat je fascinantna glasba, ki skozi uporabo starih cerkvenih modusov ter iz njih izpeljanih harmonij in melodij občasno zveni arhaično in avtentično, tako kot na primer slavna Orffova kantata Carmina Burana. Tako v smislu kompozicijske izvirnosti kot tudi orkestracijske brezhibnosti gre za eno največjih mojstrovin programske glasbe, ki pa je žal po krivici preslabo poznana, preredko izvajana in nasploh zapostavljena, gotovo tudi na račun skladateljevih bolje poznanih del, kot je npr. Rimska trilogija in še posebej Rimske pinije. Orkester je tu nastopil v najbolj številčni oz. docela polni zasedbi s klavirjem (na odru dvorane je bilo prostora dovolj zgolj za pianino) in orglami.

Začetek prvega stavka (Beg v Egipt) je bil preglasen, spoj očarljive kantilene solo klarineta in vedno bolj bohotne in bogate spremljave orkestra pa vendarle lep. Najbolj sapo jemajoč je drugi stavek, Nadangel Mihael, pravi glasbeni ognjemet, ki riše podobe silne nebeške bitke med omenjenim angelom in zmajem ter na trenutke spominja na filmsko glasbo, stavek pa sklene en zelo redkih primerov popolnoma solističnega udarca na tam-tam, ki ga večina poslušalcev pozna pod bolj uveljavljenim, a s tolkalskega vidika nepravilnim imenom gong (podoben primer najdemo npr. v Vaughan Williamsovi 7. simfoniji, a ima tu predpisan bistveno daljši izzven). Trenutek, ob katerem se vsekakor ježijo lasje poslušalcev – verjetno pa tudi glasbenikov! V zadnjem stavku Sveti Gregor Veliki, katerega glasba s solom orgel in veličastnim vrhuncem zraste do epskih razsežnosti, ki spominjajo na zaključek prej omenjenih Rimskih pinij, je Kozinova dvorana naposled ponovno klonila pred mnogo prehudim bremenom dinamične obremenitve.

Fundacija Opernega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta se ponaša s kakovostnim orkestrom, ki ima sicer tudi nekatere omejitve, njegova glavna odlika pa je definiran in pohvalno koherenten zvok. Tudi dirigent Carminati je dober in zanesljiv vodja, toda hrupen vrhunec koncerta je bil znova sveža sol na staro rano: kdaj, le kdaj, v katerem desetletju in/ali stoletju bo Slovenska filharmonija vendarle dobila sodobno in akustično primerno filharmonično hišo, ki bo v ponos tako instituciji, kot tudi obema njenima ansambloma, vsem glasbenikom, pa mestu, državi in narodu?

Share