Gaye Su Akyol – İstikrarlı Hayal Hakikattir (Glitterbeat, 2018)

Čeprav se turška politika že nekaj časa, vsaj od vojaškega udara pred dvema letoma, brezsramno spogleduje z diktatorskimi težnjami, popularnih muzik današnjega časa režimski vazali še niso popolnoma zaprli v bunkerje in podzemlje, tako, kot so to storili ob vojaškem udaru generala Kenana Evrena pred osemintridesetimi leti, ko se rock muziki in muzičistom_kam ni dobro pisalo.

Istanbul je kot mesto na prelomnici t.i. vzhodnega in zahodnega sveta v zadnjih letih, desetletjih, pa tudi stoletjih in tisočletjih, doživljalo svojo burno tektoniko, tudi kar se umetnosti in muzik tiče. Živahnega utripa, izmenjevanja in izpogajanja najrazličnejših muzik, ki se že ves čas stekajo v to metropolo, ni in ne more pokoriti nobena hunta.

Danes se zdi, da carigrajska glasbena scena represiji kljubuje s svojo zavzetostjo, aktivnostjo in živahnostjo. Njeno ime je tudi Gaye Su Akyol. Kot utelešenje nekakšne mešanice disko dive, Björk in turških psihedeličnih glasbenic iz sedemdesetih, je že s svojim prvim albumom Develerle Yaşıyorum, ki ga je leta 2013 posnela z bendom Bubituzak, na sceni zažarela kot komet. Svoj zmagoslavni pohod po domačih in tujih odrih pa je nadaljevala z drugim albumom Hologram Ĭmparatorluğu (2016), ki je že izšel pod okriljem domače Glitterbeat založbe. Album je leto kasneje z bendom predstavila tudi na Drugi godbi. Za večino prisotnih je bil dotični koncert vrhunec festivala.

Njihova muzika, v kateri se orientalske glasbene prvine “ženijo” z elektronskimi zvoki, rockom in sodobnimi muzikami, ljubezenska metaforika s političnimi sporočili, pisane maske pa z darkersko-glitter opravo, sledi trendu obujanja anatolskega ali anadolu rocka. Gre za fuzijo turške ljudske glasbe z zahodnim rockom in psihedelijo, ki je Turčijo vznemirjala vse od srede 60. let do začetka 80. let prejšnjega stoletja. Med tedanja prominentna imena gotovo sodi Gayina vzornica, znamenita pevka in kitaristka Selda Bağcan ter tudi kitarski “atatürk” Erkin Koray.

Iz takšne snovi je tudi Gayina nova plošča z naslovom İstikrarlı Hayal Hakikattir, ali po slovensko, Nenehna domišljija je realnost. Iskrena, iskriva, intimna izpoved, ki jo stresajo lucidna politično-filozofska opažanja (Vsi govorijo o bratstvu in enakopravnosti/a te sprašujejo, zakaj imaš temnejšo kožo od mene/pograbijo orožje in brez razloga tečejo v smrt/a nihče ne vpraša, kaj bodo jedle vdove in sirote – Where Are You From, Mate?), medtem ko temo sveta boža njen medeni alt, ki bi ji ga lahko zavidala Grace Slick, in kjer se kitare podijo od surfa do flamenka, do uda in saza, v fantazmagorično sozvočje svetov, kjer ni nič preprostega ali enoznačnega.

Nenehna domišljija je realnost je morda prej kot slika današnje Turčije refleksija vsega, česar se je naprednim instanbulskim muzikam vedno poskušalo vzeti od zunaj, še bolj pa od znotraj – domišljijo. Edino in morda tudi zadnje zatočišče svobode.

Že čez dober mesec dni lahko v Cankarjevem domu preverite, da Gaye Su Akyol in njenim fantom ne domišljije ne svobode še dolgo ne bo zmanjkalo.

Share