Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 11. december 2018
foto: Andrea Joynt
Na zadnjem abonmajskem koncertu v letu 2018, ki smo mu v Cankarjevem domu prikladno prisluhnili prav na dan stote obletnice Cankarjeve smrti, se je Simfonični orkester RTV Slovenija lahko razveselil zelo polne Gallusove dvorane, ki je – nepresenetljivo – zanje tudi v koncertni sezoni 2018/2019 precej bolj običajen prizor, kot na sorodnih, “parnih” koncertih Orkestra Slovenske filharmonije. Še bolj razveseljivo pa je bilo dejstvo, da nas je RTV-jevski (katerikoli že) dobri mož obdaril s krstno izvedbo novitete – in to izpod peresa slovenske skladateljice! (Poudaril in podčrtal T. V.) Čudovito prednovoletno darilo.
Govora je o enostavčni skladbi, ki jo je mlada, 32-letna skladateljica Petra Strahovnik naslovila Prana. Kot je pojasnil koncertni list, to v hindujski filozofiji pomeni vesoljno življenjsko energijo in sugerira vsebino ter podstat, ki ju želi Strahovnikova prek medija glasbe posredovati poslušalcem. Ker gre za do neke mere eksperimentalno kompozicijo, je bila neobičajna že postavitev orkestra: kontrabasi in po ena pozavna so bili na primer razporejeni na levi in desni strani orkestra ter v njegovi sredini, na solističnem položaju poleg dirigenta sta bila pripravljena ozvočena skleda z vodo ter kozarec vode, dva tolkalca pa sta imela bila nameščena visoko na balkonu dvorane. Strahovnikova in celo dirigent Rossen Milanov sta uvodoma sicer nagovorila občinstvo, kar pa je poleg nepričakovanosti geste tudi nepotrebno. Milanov sicer počasi postaja že stari RTV-jevski znanec in se z orkestrom na gostovanjih solidno ujame, zato so rezultati njihovega skupnega muziciranja načeloma vzpodbudni. Med Prano smo bili potem priča celi vrsti posebnih učinkov in nekonvencionalnih praks v vseh sekcijah orkestra. Samo en primer: klarinetist Jože Kotar je “igral” z odmevnikom klarineta, v celoti potopljenim v prej omenjeno skledo vode (rezultat je bilo seveda mehurčkasto brbotanje), njegova sekcijska kolega pa sta odmevnika svojih klarinetov usmerjala v klavir (Klemen Golner). V spekter krstne izvedbe skladbe je bila vključena tudi zatemnitev dvorane, s skoraj izključno horizontalnim širjenjem sonornosti glasbe, ki temelji na eni sami clusterski disonanci, pa je Strahovnikovi (vsaj za ušesa podpisanega) uspelo dovolj uspešno odgovoriti na ključno vprašanje, kako uglasbiti koncept prane in tega, kar le-ta predstavlja.
V Rahmaninovem Koncertu za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 je nastopila še druga mlada glasbenica večera, ameriška pianistka ruskih korenin Natasha Paremski. Z zahtevnim solističnim partom ni imela posebnih težav, bi si pa smela v romantičnem izobilju dovoliti še več frazirnega in občasno agogičnega razkošja. V samem uvodu v smislu prepleta dinamičnega stopnjevanja in dramatičnega učinka ni bila povsem prepričljiva. Orkester je bil v spremljavi od začetka pogosto preglasen in pregrob, kar je izničevalo trud solistke, prav takšen – pregrobo “zabit” – pa je bil tudi konec prvega stavka. Za kontrast in tolažbo je bil drugi stavek zares lep, predvsem v uspešnosti in čarobnosti zlitja zvoka in interpretacije solistke z istima kvalitetama orkestra in dirigenta, slišali pa smo tudi lepe sole klarineta (Jurij Hladnik). Zadnji stavek je razkril suvereno in tehnično podkovano ter posledično spretno, a naposled preveč generično usmerjeno pianistko, da bi si jo lahko zapomnili na daljši rok. Povedano drugače, igranje Paremskijeve v splošnem razveseljuje, trenutki, ko zares ogreje dušo in navdihne, pa so (še) preredko posejani – vsaj v Ljubljani je bilo tako. Rahmaninova je bila tudi dodana Elegija.
Simfonijo št. 15 v A-duru, op. 141 Dmitrija Šostakoviča – njegovo zadnjo – zaznamujeta predvsem vseprisotni kontrastnost in ambivalenca, ki z nekakšno pretkano dvoličnostjo še dandanes begata poslušalce, muzikologe, glasbene kritike, izvajalce, dirigente in še koga. Tomaž Gržeta je v koncertnem listu sicer spregovoril o lahkotnosti značaja te približno 45-minutne sklabe, marsikdo pa v njej – predvsem v dolgih drugem in zadnjem stavku – kljub nespornim epizodam igrivosti sliši tudi precej temačnejše konture in Šostakovičevo slovo pred lastno smrtjo zgolj tri leta po krstni izvedbi. Prvi stavek je z nekaj spodrsljaji, običajno ob citatih Rossinijevega Viljema Tella, tekel gladko, v drugem pa je bil res skupaj odigran samo prvi skupni vstop trobil, poznejši pa ne več, medtem ko sta violončelist Igor Mitrović in koncertni mojster Benjamin Ziervogel svoje sole odigrala brez pripomb. Glede na svojo delikatno in transparentno naravo, ki ne pušča prostora za šlamparijo, je bil stavek sicer izveden dovolj uspešno, toda s prej omenjenimi nedoslednostmi; skupni vstopi pihal in trobil tako ostajajo nemara največja rakrana obeh orkestrov (RTV in SF).
Tretji stavek je kot izvedbeni izziv takorekoč kombinacija prvega in drugega in je bil, če se v tem smislu ozremo nekaj vrstic tega zapisa nazaj, tudi dejansko tako odigran. Simfonija kot celota od vseh glasbenikov in dirigenta terja visoko stopnjo (samo)nadzora in če to od začetka še ni bil tako vnebovpijoč problem, se je začelo zapletati v zadnjem stavku, ko je orkester občasno dajal vtis, da se začenja dolgočasiti. Vendarle pa je bil najbolj navdušujoč del simfonije, genialna dvominutna toccata za tolkala, ki se na samem koncu zadnjega stavka razprostre nad dolgim godalnim akordom, izveden odlično; posebna omemba in pohvala gresta Petri Vidmar in timpanistu Andražu Poljancu. Prav toliko, kot je skladateljeva poslednja simfonija v nekaterih prijemih tipično šostakovičevska, je za skladatelja istočasno tudi netipična in uspešna izvedbena realizacija tega kontrasta je en njenih največjih izzivov, ki je ob priliki tokratne izvedbe le še utrdil svojo izmuzljivo naravo.
