Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 14. december 2018
Franc Kosem (foto: arhiv SF)
Le nekaj dni po koncertu radijskega orkestra je svoje koledarsko leto abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani sklenil še Orkester Slovenske filharmonije (SF) in ravno tako, kot radijski orkester so se tudi filharmoniki predstavili s krstno izvedbo novitete slovenskega skladatelja. Le dvorana je bila ob tej priložnosti kljub obetavnemu programu z eno najlepših klasičnih skladb ruske romantike spet prav žalostno prazna, prvotno napovedanega dirigenta Alana Buribajeva (nekdanjega dunajskega študenta za SF zdaj zloglasnega Uroša Lajovica) pa je brez uradnega pojasnila zamenjal ameriški dirigent Michael Christie. Kot smo izvedeli iz koncertnega lista, je bil Christie nekoč asistent Daniela Barenboima, ker pa je predan novi glasbi, pa podpira tudi “manj uveljavljene skladatelje”, med katerimi je bil omenjen tudi Michael Daugherty, ki je brez dvoma že uveljavljen skladatelj – nenazadnje je SF v okviru abonmaja konec novembra 2010 dejansko že izvajala njegovo z likom Supermana navdahnjeno Simfonijo Metropolis, za kar je Daugherty tudi osebno pripotoval v Ljubljano. Tokratna abonmajska koncerta pa sta pomembno zaznamovali še dve orkestrski prelomnici: z orkestrom je prvič nastopil novi oboist Sorin Crudu, poleg tega pa je timpanistka Špela Cvikl prvič zaigrala na povsem nov komplet štirih timpanov; SF je sicer za potrebe izvajanja baročnega in klasicističnega repertoarja kupila še dva dunajska oz. Schnellarjeva timpana in novoletna želja je lahko, da bi vseh šest vrhunskih instrumentov pod spretnimi in zanesljivimi palicami Cviklove še dolga leta pomembno in znatno plemenitilo zvok orkestra.
Že za uvodno Borodinovo Uverturo k operi Knez Igor je dirigent Christie pripravil in uredil lep zvok orkestra; v posebni luči je zasijala godalna sekcija, lep solo pa je odigral tudi prvi hornist Jože Rošer. Izvedba je bila tudi ritmično dosledna, trobila pa zgledno dinamično kontrolirana.
Ob razmisleku o obstoječem in meni poznanem opusu domačega skladatelja Uroša Rojka sem njegov še sveži, krstno izvedeni Koncert za trobento in orkester dojel kot precej bolj dosledno strukturiranega in idejno konkretiziranega od pričakovanj. Skladatelj in SF imata sicer za seboj sicer tudi določeno “zanimivo” skupno zgodovino, ki pa se je resda odvila že pred več kot 32 leti; o njej je pred časom zanimivo in izčrpno pisal Marijan Zlobec. Solist, sicer solo trobentar SF Franc Kosem je bil odlično kompetenten medij za v celoti uspešno realizacijo Rojkove/-ih idejno-kompozicijskih zamisli; njihova barvitost je bila zagotovljena z uporabo štirih različnih trobent (npr. piccolo trobenta in krilovka) in dušilcev zanje. Kosem je tako z različnimi kombinacijami prikazal mnogo med seboj zelo različnih – kontrastnih barv zvoka trobente, ki jih je marsikateri poslušalec v takšnem obsegu verjetno slišal prvič. Navdušujoč drugi stavek je zahvaljujoč prominentnim partom za tolkala zelo ritmičen, v njem pa zazveni tudi fascinantno valujoče prelivanje zvočnih mas tutti orkestra s poudarkom na trobilni sekciji proti koncu stavka. Zadnji stavek najbolj neposredno zaznamujejo glissandi godal z ostrimi tematskimi vložki in prebliski ostalih sekcij ter zelo učinkovit “vetrovni” sklep koncerta. Topel aplavz po izvedbi je bil še kako zaslužen tako za solista, kot tudi za orkester, posebne čestitke za uspešno skladbo pa si seveda zasluži sam skladatelj.
Kot zadnja abonmajska skladba v izvedbi Orkestra SF v letu 2018 pa je zazvenela Šeherezada, op. 35, znamenita in karseda barvita ter izjemno priljubljena simfonična suita, ki jo je leta 1888 napisal Nikolaj Rimski-Korsakov. O priljubljenosti skladbe seveda priča tudi pogostnost njenega izvajanja, saj jo je bilo v Ljubljani pred tokratno izvedbo nazadnje moč slišati komaj pred letom in pol. Dirigent Christie je tempe zastavil zelo široko in maestozno, mestoma (uvod) morda celo preveč razvlečeno, pihala pa v uvodu niso bila optimalna. Koncertni mojster Miran Kolbl je svoj solistični part odigral lepo in spretno, vendar občasno preveč sramežljivo. Dirigent je lepo valovanje morja v prvem stavku dosegel z izrazitim spodbujanjem k fraziranju ter z zelo intenzivnim posvečanjem dinamilčnim kontrastom skorajda neizčrpno bogate in razkošne orkestracije. Slišali smo tudi lepe sole horna, flavte in oboe, ena glavnih trobilnih motivičnih melodičnih linij pa je v obeh svojih ponovitvah ostala preveč v ozadju. V drugem stavku smo spet slišali zelo lepe in spevne pihalne sole: najprej fagota in oboe, pozneje še klarineta in flavte. V tretjem stavku je razveselila še brezhibna in precizna izvedba zahtevnih tolkalnih partov (predvsem Barbara Kresnik na tamburinu in Franci Krevh na malem bobnu). Zadnji stavek je bil z izjemo nekaj manjših spodrsljajev, ki jih bomo na tem mestu dobrohotno prezrli, pravo zmagoslavje, Christieja pa bi bili na dirigentskem podiju veseli še kdaj.
Nazadnje, a nikakor najmanj pomemno pa še tole: po odhodu Janeza Podleska zdaj SF na svoji spletni strani (seznam članov orkestra) od nedavnega poleg Mirana Kolbla kot koncertno mojstrico navaja škofjeloško violinistko Ano Dolžan, ki je junija lani na Akademiji za glasbo v Ljubljani magistrirala v razredu rednega profesorja Primoža Novšaka. SF njenega imenovanja uradno še ni objavila, tokratni abonmajski koncert pa je spremljala iz avditorija. Po svoje škoda, da ni bila v preblisku kontinuitete inavgurirana tako kot pred 15 leti njen predhodnik – s Šeherezado, kajpada. Morda se je vse skupaj zgodilo prehitro, Dolžanova pa bo imela vsekakor še dovolj časa in priložnosti, da se izkaže.
