Tokrat smo v okviru Cankarjevih torkov prisluhnili dvema nastopoma s skupnim imenovalcem harfe kot, vsaj znotraj vidnega izkušnje, prevladujočim elementom večera.
Lepi so večeri presenečenja, pravzaprav pričakovanega presenečenja, ko se odpravim na koncert z visokimi pričakovanji, ki pa so v resnici utemeljena le na zelo posrednih izkušnjah. Tak večer s takimi glasbeniki se mora izvršiti v glasbeno res neprivlačni sliki, če naj ne ponudi nikakršnega doživetja vrednega trenutka. Seveda je predstava, ki smo ji bili priča zadnji torek v mesecu novembru, ušla temu zadnjemu – če naj. Morda nastop ni ravno posegal v višave neprecenljivih glasbenih izkušenj ali res presegel pričakovanj, vendar pa bi bilo nepravično vse povprek vihati nosove nad slišanim.
Eduardo Raon nam je predstavil kos materiala nekje med kompozicijo in improvizacijo. Vztrajno in ponovno na površje prekipevajoči vzorci smeha ter očitna načrtovana gibanja strukture so predstavljala okvir vloženi improvizaciji, osnovani na uporabi razširjenih tehnik igranja harfe, sprotnemu zankanju odigranih prebiranj ali vlečenj, pačenju zvoka prek digitalnih orodij in nedomačemu ter kratkemu vložku daksofona, novejšega inštrumenta z nedvomno zanimivo zvočno izraznostjo, po slišanem pa tudi zelo omejeno. Predvsem je bila neprivlačna suha zvočna slika, ki ni uspela preseči nasprotja akustičnega in digitalnega ali reproduciranega zvoka, niti nasprotja improvizacija/kompozicija. Še več elementov, ki so na Raona metali senco moje sumničavosti, izpeljanih predvsem iz njegove odrske drže in/ali mojega vtisa o pretenziji njegovega odnosa do zvoka, ni prispevalo k tistemu pozitivnemu vtisu, ko je nekajkrat tekom koncerta presegel zadano formo s predvsem teksturnimi zvočnimi posegi.
Žal se je nekaj nepotrebne melodrame preneslo tudi v drugo polovico večera, ko so oder predvsem vizualno markantno zasedli harfistki Helene Breschand in Zeena Parkins, strunar Elliot Sharp ter elektrofonik Franck Vigroux. Kljub prvemu zagonu kvarteta v okviru kratke evropske turneje, katere zaključku smo bili tokrat priča, so posamezni glasbeniki že sodelovali med sabo v različnih zasedbah, kar je bil gotovo aktiven dejavnik znotraj njihove skupinske igre. Omenjena melodrama se je najbolj očitno zrcalila v razmerju dveh zelo različnih podob obeh harfistk. Helene Breschand je igrala vlogo pretežnega barvanja in podlaganja improvizirane zvočne slike ter tako dajala vtis odstopanja od siceršnje zastavitve glasbene dinamike zasedbe. Tudi s svojo pozo je kazala pristop, ki se v marsičem odmika od ustaljene podobe skoncentrirano iščočega glasbenika/glasbenice, katere zvesto utelešenje z vso telovadbo vred nam je vzporedno predstavljala izjemna Zeena Parkins. Njen pristop k zvočnosti inštrumenta je raznolik, njen tangentni odnos do akustičnega zvoka izpopolnjen, inovativen in zanimiv. Prav tako sta navdušila Sharp in Vigroux, morda še najbolj prvi, s hladnim, a koherentnim in dinamičnim prispevkom nestandardnih strunskih vragolij, ki nikoli niso prestopile meje cirkusantstva ter priložnostnimi posegi klarineta. Ti so ostali zvesti predvsem neprimerljivi zvočnosti tega inštrumenta, ki tako godno izraža snovno zasnovo svojega izvora kot medija in orodja. Sharp popolnoma brez kakršnegakoli nastopaštva ali tehnicizma pušča zelo močan vtis prav posebne, inštrumentu predane virtuoznosti. Vigroux, katerega izraz je bil razpet med gramofonom in kontaknimi mikrofoni kot izvori zvoka ter digitalnimi orodji njega obdelave, je tu zapolnil tisti manko, ki je zazeval ob uvodnem nastopu portugalskega harfista. V resnici zahtevna zvočna podoba, ki se z izjemo repetitivnih podloženih vložkov Breschandove nikoli ni prevesila v karkoli podobnega taktu ali ritmični enoti, je še posebno v delu po izglasovanem ponovnem izhodu na oder res dinamično zaživela. Tudi glasbeniki sami so se zdeli zadovoljni. Še eno morda pomenljivo dejstvo glede mojih pritožb nad prispevki francoske harfistke navajam: kljub odrski prisotnosti kitarista je edini stereotipni „kitarski“ vložek prispevala prav ona.
Seveda pa je bil koncert za ljubitelja drugačnih in izzivalnih glasb kljub vsemu poslastica. Tokrat je bila publika spet omejena na nekoliko manj glav in se je, po nastopu Marca Ribota drugi torek za nazaj, vrnila k standardu obiskov tovrstnih dogodkov. Manj glav, manj predsodkov, proporcionalno več pričakovanj. Žal.
