Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 11. januar 2019
Veseli me, da v zadnjem času pri nas vendarle narašča število takoimenovanih predkoncertnih pogovorov, ki so v tujini sicer že desetletja nekaj povsem običajnega. Gre za praviloma krajši pogovor, ki se, kot sugerira ime, zgodi pred koncertom, v njem pa sodelujejo (po)ustvarjalci, ki se potem na koncertu predstavijo v takšni ali drugačni vlogi – npr. dirigent, skladatelj, solist itd. in tako ali drugače predstavijo skladbe na koncertnem sporedu ter morebitne ostale aktualne okoliščine. Tovrstni pogovori nudijo včasih prav nepričakovano intimen, pogosto fascinanten, vselej pa zelo zanimimiv in informativen behind the scenes vpogled v ustvarjalne procese različnih umetnikov. Tokrat je bil predkoncertni pogovor uvod v četrti koncert Oranžnega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije (SF), v klubu Lili Novy v Cankarjevem domu, ki je priročno nameščen v neposredno bližino Gallusove dvorane, pa so spregovorili skladatelj Vito Žuraj, libretist Patrick Hahn in povezovalec Klemen Hvala, sicer pomočnik direktorice za področje Orkestra SF. Tokratna abonmajska koncerta sta obenem služila tudi kot odprtje festivala V novo leto z novo glasbo, ki ga je SF letos pripravila prvič in v sklopu katerega so se do 2. februarja zvrstili še štirje koncerti.
A vrnimo se k predkoncertnemu pogovoru. Beseda je tekla o Žurajevi noviteti, ki je zasedla tudi cel prvi del tokratnih abonmajskih koncertov. Skladba nosi naslov Alavò (pravzaprav A la vo’) in je praizvedbo sicer doživela že pred dobrim letom, a je bila v Ljubljani tokrat prvič izvedena v revidirani verziji, ki je nekoliko daljša od prvotne različice in poleg tega predvideva postavitev ansambla izključno na odru. Po koncertnem listu povzemam skladateljevo pojasnilo, da je delo posvetil legendarnemu dirigentu Claudiu Abbadu, ki je v obdobju 1989–2002 vodil Berlinske filharmonike, zato je skladba v Berlinu v tamkajšnji Filharmoniji doživela tudi svojo praizvedbo, Žuraj pa je zanjo kot prvi Slovenec prejel tudi nagrado Claudia Abbada. Žuraj in Hahn sta besedilo zasnovala na motivih stare sicilijanske pravljice Bistra Sapia, ki jo poznamo tudi kot pravljico o Katarini Modri. V njej je Sapia nadvse iznajdljiva in bistra deklica, ki pa že v rani mladosti izgubi mater in za njo neutolažljivo žaluje; žalovanje je tako en od osrednjih motivov dela, katerega dogajanje je libretist sicer preslikal v svet sanj (‘alavò’ – ‘zaspi, dete’) in svojemu besedilu dodal še naslednji nadnaslov: ‘Pevski prizor v štirih ravninah sanj ob uporabi sicilijanskih uspavank in motivov sicilijanske pravljice o Katarini Modri, kot jo je povedala pripovedovalka Agatuzza Messia’.
V skladu s Žurajevimi izvedbenimi navodili in shematičnim prikazom, ki ga je pripravil sam in smo ga videli med predkoncertnim pogovorom, je bilo na odru Gallusove dvorane razporejenih več instrumentalnih skupin. V solističnih vlogah sta nastopila še sopranistka Rinnat Moriah in pianist Jean-Frédéric Neuburger, vse skupaj pa je vodil dirigent Michael Wendeberg. Za lažjo predstavo, kako je koncertna postavitev izgledala, prilagam fotografijo:
Libreto skladbe je bil natisnjen v koncertnem listu in delno tudi preveden, besedilo pa je bilo projicirano tudi v obliki nadnapisov. Očitna je (bila) močna tematsko-motivična povezanost glasbe s pomenskostjo libreta in posledično najočitneje z interpretacijo parta, ki ga je pela Moriahova. Kljub brez sence dvoma pomembnemu prispevku prav vseh glasbenikov na odru sta najpomembnejši delež timbrovske mavričnosti prispevala tolkalca Franci Krevh in Matevž Bajde, ki sta z zahtevnimi parti ter z nebrojem bolj ali manj konvencionalnih tolkal in “tolkal” odlično opravila. Sopranistka je bila vrhunska v vsej kompleksnosti svoje vloge, v celotni skladbi pa so bili še posebej učinkoviti in presunljivi glasni ansambelski “kriki”, ki so, če tokrat za trenutek zanemarimo besedilno-vokalno komponento, najizraziteje sugerirali Sapiino globoko žalost. Žuraju je vsekakor treba iz srca čestitati za mojstrovino ter ga iskreno vzpodbujati k nadaljnji bogati ustvarjalnosti; ker je skladatelj še mlad, to ne bi smelo biti problematično, na mestu pa je upanje, da bo svoj lonček na primeren način in v primernem obsegu pristavila tudi država oziroma njena kulturna politika – pa čeprav je prvi kulturni minister v zgodovini samostojne Slovenije, ki je tudi sam poklicni glasbenik, ravnokar odletel.
V drugem delu koncerta smo slišali Junakovo življenje, op. 40, eno priljubljenih simfoničnih pesnitev Richarda Straussa. Orkester je tu (po kar dolgi in naporni preureditvi in pripravi odra po prvem delu) nastopil v vsej svoji številčnosti – z dvema harfama in osmimi rogovi, kar je za Straussove simfonične pesnitve povsem običajno. Uvod je bil zelo čvrst in vsekakor primerno junaški, v nadaljevanju pa je bilo igranje kljub skladateljevim v partituri predpisanim dinamikam preglasno. Dirigent Wendeberg je sicer lepo uredil pri SF sicer pogosto problematične skupne vstope pihal in trobil – torej se da! Posebno omembo si za lepo odigrane solistične pasaže zasluži koncertni mojster Miran Kolbl. Slišali smo tudi nekaj lepo odigranih tipično Straussov(sk)ih tuti vrhuncev, kot jih poznamo npr. iz Zaratustre ali Alpske simfonije. V splošnem je bila izvedba tehnično vseskozi zelo spretna in tekoča, le Wendeberg je glasbeni material jemal res zelo dobesedno in na račun dinamike in dramatičnosti prepogosto žrtvoval marsikaj lepšega in bolj poetičnega, konec pesnitve s podnaslovom ‘Junakov beg pred svetom in njegova dopolnitev’ pa v celi skladbi najbolj živo spomni na skladateljevo že omenjeno Alpsko simfonijo, ki je sicer nastala šele 16 let po pričujoči skladbi.
