Svetlana Makarovič: Namesto rož

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 23. februar 2019

Konec februarja je z velikim koncertom, podnaslovljenim “jubilejni lirično-grenki kabaret”, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma proslavila svoj okrogli jubilej ena naših največjih umetnic, Svetlana Makarovič – 80-letnico, slaba dva meseca po dejanskem rojstnem dnevu, ki ga ima sicer na novega leta dan. Pesnica, pisateljica in šansonjerka, katere večina umetniških stvaritev je skozi leta in desetletja postala prav tako kultnih, kot njena osebnost, je koncertni večer poimenovala po eni svojih plošč šansonov Namesto rož, ki je pri založbi VinylMania izšla pred 20 leti.

O kultu osebnosti Makarovičeve dodatnih besed ne kaže izgubljati, brez sence dvoma pa je bila njena življenjska in umetniška pot karseda burna in prepletena z mnogimi vzponi in padci: fenomenalne pesniške zbirke, zelo uspešna in priljubljena mladinska literatura, čudovito satirični in sarkastični pamflet Prekleti kadilci, vrhunski šansoni, pa zavrnjena Prešernova nagrada, klofuta novinarju in kritiku Marijanu Zlobcu, ljubezen do simbolike rdeče zvezde s tozadevnimi koncerti na Kongresnem trgu in še marsikaj. Čeprav od izida pesniške zbirke Pelin žena letos mineva 45 let, je pesničin poetični credo že tedaj v svoji recenziji zbirke zelo smiselno in jedrnato povzel Rudi Šeligo: “Poezija Svetlane Makarovič je daleč od pogostnega kaosa sodobne avantgardistične slovenske poezije. Ne zapira se v svet razpredanja “globokoumnih” misli in filozofaž, temveč s pomočjo posode ljudskih pesmi, močjo podobe in melodike kontrastira “sodobno zgodovino” s starimi časi, ko so bile stvari sveta veliko bolj jasne.”

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za šansonjersko ustvarjalnost Svetlane Makarovič, le da je dobršen del njenih šansonov prežet z izrazitim sarkazmom, njihova satirična ost pa je brezkompromisno in brez milosti uperjena v fenomen takoimenovanega “slovenceljstva” (pesničin lasten neologizem) v vsej njegovi večplastnosti, zato Slovence(ljno)m ogledala nihče ne zna postaviti tako spretno in predvsem tako kruto realno, kot Makarovičeva. Omenjeni aspekt pride najbolj do izraza na plošči Dajdamski portreti, ki je bila posneta leta 1985, na njej pa avtorica genialno in neponovljivo jedko obračuna z najbolj tipičnimi Slovenceljni(zmi) – ritolizništvom, fovšijo, hinavščino, dvoličnostjo, vzvišenostjo, povzpetništvom, komolčarstvom in kar je še podobnih osebnostnih lastnosti, ki naš mali narod prežemajo v vseh slojih družbe in medčloveškega občevanja.

ib vsem povedanem – pa smo pravzaprav zgolj oplazili površje – je jasno, da je Makarovičeva močno polarizirajoča osebnost; ali jo ljubiš ali pa sovražiš. Morda naivno, a si bom vseeno dovolil verjeti v to, da je največjo dvorano CD tokrat res napolnilo približno 1.500 njenih velikih, če že ne največjih simpatizerjev. Makarovičeva se je vsem prisotnim oddolžila s polčetrto uro(!) trajajočim performansom, ki ga je razdelila na tri dele: liričnega, grenkega in kabarejskega, vsakega pa je sestavljalo med 11 in 13 šansonov v izvedbah številčnega aparata glasbenih gostov, 13 vokalistov in šestih instrumentalistov. Med temi zadnjimi so bili tudi že res dolgoletni glasbeni sodelavci Makarovičeve, saj je kontrabasist Nino de Gleria z njo prej omenjene Dajdamske portrete snemal že 1985, medtem ko tudi pianist Joži Šalej in saksofonist Blaž Trček, sicer redni član Big Banda RTV Slovenija, z Makarovičevo sodelujeta že več kot dve desetletji (z njo sta snemala npr. uvodoma omenjeno ploščo Namesto rož). Spremljevalni ansambel so dopolnili še violinist Klemen Bračko, trobentar Andrea Pandolfo in bobnar Blaž Celarec.

Čeprav je Svetlana Makarovič tudi sama presenetljivo spretna pianistka, tokrat za klavir ni sedla niti pri enem šansonu, je pa seveda kar nekaj pesmi zapela tudi sama. Na odru je bila njena v črno oblečena in črno orokavičena postava prisotna ves čas; budno je spremljala dogajanje ter povezovala program, večinoma z nekaj verzi in šansona, ki je sledil, občasno pa kajpada tudi s kakšnim ironičnim in/ali družbeno kritičnim komentarjem (“Koliko Srebrenic nas še čaka?”; “Kje nam bo rasel kruh, sredi lakirnic in fabrik?”). Zanimivo so bili na odru pravzaprav ves čas koncerta prisotni kar vsi nastopajoči, skupaj torej okrog 20 ljudi, ki so aktivno opazovali nastope svojih kolegov; zanimivo je bilo opazovati nekatere njihove spontane reakcije.

Vokalno in interpretacijsko so se najbolj odlikovali predvsem Tomaž Mihelčič – Marlenna (njegova odrska prezenca in karizma sta v našem prostoru pač težko prekosljivi), Višnja Fičor, Janja Majzelj in Anja Novak, (že od prej pogosta in prekaljena izvajalka projekta Krizantema na klavirju), nekateri drugi so me z občasno nekam praznimi, anemičnimi izvedbami pustili relativno ravnodušnega (Miha Bezeljak, Ivan Peternelj, Martina Feri, Martina Maurič Lazar, Ivan Rupnik, Nina Valič). Za zanimivo popestritev sta poskrbela Aphra Tesla in Brane Završan, grobo raskav glas Andreja Rozmana Roze je bil odlična izbira za song Bifejska rastlina, Ribiško pa je kajpada odpel nihče drug kot Iztok Mlakar. Zgodilo se je sicer, da je kdo pozabil kakšen verz ali pa pomešal kitice med seboj, a verjamem, da spodrsljajev pevcem nis(m)o preveč zamerili. Bolj so me presenetili oziroma zmedli deloma spremenjeni naslovi osmih šansonov v primerjavi z njihovimi prvotnimi objavami na ploščah (npr. Pomlad na grobu namesto Pomlad na tvojem grobu, Balada o Trobcu namesto Balada o T., Dixie sociologinje namesto Dixie sociologije). Pri spremembi Praprotnega cveta v Praprotni svet je sicer očitno, da gre za nedoslednost pri pripravi koncertnega lista, pri večini ostalih sprememb pa je nejasno, ali so bile narejene namenoma – in če da, zakaj? – ali ne. Koncertni večer je sicer režirala Neda R. Bric, na velikem platnu nad odrom pa smo lahko spremljali tudi projekcijo videa Pile Rusjan in (žal samo v prvem delu) odlične tematske risbe Nine Bric.

Na koncu koncerta je pred zadnjo skladbo (Ta noč gre h kraju – kot ravno omenjeno, spremenjen izvirni naslov Kresna pesem) slavljenka na odru “postrojila” vse prisotne in jih še sama predstavila avditorju; seveda si ni mogla kaj – v veselje in zabavo vseh prisotnih, kajpada –, da ne bi večine predstavitev pospremila tudi s kakšno navrženo pikro opazko (“Hja, lepa je, ampak to ni poklic!”). No, kot se za častitljiv jubilej, kot je 80. obletnica, tudi spodobi, pa je za presenečenje na vrsto vendarle prišla tudi sama, saj se je na odru nenadoma pojavil pevec skupine Orlek Vlado Poredoš in skupaj z romsko zasedbo Romano glauso slavljenki, ki to glasbo obožuje, zaigrala nekaj pesmi s tako tipično cigansko melodiko. Makarovičeva je bila iskreno ganjena do solz.

Nazadnje, a nikakor najmanj pomembno pa je vendarle treba omeniti tudi kompozicijsko spretnost Makarovičeve, saj se njeni šansoni, ki so tudi z glasbenega – skladateljskega vidika njena avtorska dela, z lahkoto kosajo s stvaritvami največjih svetovnih šansonjerk/-erjev, kot so na primer Jacques Brel, Charles Aznavour, notorični Serge Gainsbourg in seveda Édith Piaf. Le izjemoma si Makarovičeva izposodi kompozicije drugih skladateljev (npr. drugi stavek Beethovnove 14. klavirske sonate v cis-molu, op. 27 ‘V mesečini’ v songu Pozdravljena luna in melodija ameriške himne v Mr. John, ki pa ga tokrat nismo slišali), a vselej šegavo in v namen dosega maksimalnega poslušalskega učinka in užitka.

In čisto za konec v opomin in razmislek še štirje verjetno najbolj življenjsko kruti in realni verzi izpod priostrenega peresa pesnice, ki smo jih slišali v tem tri in pol ure dolgem, a čarobnem večeru:

Teci, punčka, teci,

življenje ima zate nabrušen nož,

teci, punčka, teci,

ušla mu tako ali tako ne boš …

Share