Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 8. marec 2019
Slovenska filharmonija (SF) je nekje v sredini abonmajske sezone v goste povabila ameriškega dirigenta Jamesa Tuggla, ki je filharmonike tako vodil na dveh koncertih Oranžnega abonmaja. Glede na osrednjo skladbo večera je njegov izbor veliko obetal, sploh glede na zapis iz dirigentovega življenjepisa, da “najbolj slovi po izvedbah poznoromantičnega repertoarja”. Tuggle je sicer v zadnjih treh letih sodeloval s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in z njimi v letošnji sezoni denimo izpeljal solidno izvedbo Beethovnove 7. simfonije, tokrat pa je prvič stopil tudi pred Orkester SF.
V Italijanski serenadi za mali orkester v Slovenj Gradcu rojenega Huga Wolfa, ki je pozneje živel in deloval na Dunaju, kjer je bil tudi Mahlerjev sošolec, je nastopil komorni ansambel v zasedbi godal, pihal in dveh rogov. Wolfova skladba, ki smo jo slišali v priredbi Maxa Regerja, je prijetna in pozitivna ter kljub kratkosti raznolika skladba, ki pa za serenado zveni kar nekam preveč živahno. Prvo minuto ali dve skladbe je imel orkester težave z razhajanji v skupni igri, kar je v situaciji poklicnega orkestra in dirigenta, ki jim je bil odmerjen običajen čas za skupne vaje, popolnoma nepotrebno in težko razumljivo – toliko bolj, ker sem od kolega, ki je obiskal četrtkov koncert izvedel, da je bila napaka dan prej še bolj vnebovpijoča.
Stavek Ne prehitro iz Klavirskega kvarteta v a-molu Gustava Mahlerja, ki je sledil, je prav tako izvedla zmanjšana zasedba: 20-članski godalni orkester z dvema harfama, omenjena orkestracija pa je delo slovenskega violista Franca Avseneka. Gre za edini stavek skladbe, ki jo je Mahler – sicer nikakor “komorni skladatelj” – dokončal, Avsenek pa je sicer znan tudi kot pogost in spreten prirejevalec različnih skladb za različne godalne zasedbe. Tudi pričujoči aranžma je v tehničnem smislu kakovosten, tudi izveden je bil lepo, a v kontekstu razmišljanja, povednosti in osmišljenosti glasbe izvirnega skladatelja sem pomislil, da bi sam Mahler ob vsem skupaj prejkone zavil z očmi in odmahnil z roko. Harfi sta bili kljub polsolistični vlogi nekajkrat premočno potisnjeni v dinamično ozadje, sama glasba pa kajpada nikakor ne more skriti svojega pravega očeta in njegovega skladateljskega peresa. Glede na Mahlerjev opus je po eni strani jasno, po drugi pa škoda, da v svojem opusu komorni glasbi vendarle ni namenil vsaj nekaj več prostora. Tudi v tem stavku se ni mogel izogniti prominentni rabi leitmotiva, sklepni pizzicato pa je bil (spet) narazen.
A poglavitni del večera je bila vendarle izvedba Mahlerjeve Simfonije št. 5. Koncertni list je ob imenu skladbe sicer navedel tudi tonaliteto cis-mola, ki pa v simfoniji nikakor ni fiksna, zato sam Mahler te oznake ni maral, saj je po njegovih besedah “težko govoriti o tonaliteti celotne simfonije, zato naj bo njena navedba v izogib nesporazumom izpuščena”; SF skladateljevega navodila torej ni upoštevala.
Prvi stavek simfonije v obliki žalne koračnice uvede verjetno najbolj znamenit solo za trobento v celotnem klasičnem repertoarju, ki je posledično tudi strah in trepet mnogih glasbenikov, ki ga morajo izvesti, pa najsi bo to na vaji, koncertu ali na primer avdiciji. O tem, kako je/bi bilo solo treba najbolje in/ali najbolj pravilno izvesti, se med trobentarji še dandanes krešejo mnoga mnenja in brezkončne razprave (primer tule kar na YouTube), poleg tega solo nekateri dirigenti dirigirajo, spet drugi solistu pustijo popolno svobodo. Tuggle je tokrat Francu Kosmu dirigiral, trobentar pa je solo odigral povsem suvereno, sledil je tudi zelo impresiven uvod tutti orkestra. V nadaljevanju uro in petnajst minut dolge simfonije se je na veliko veselje enoznačno potrjevalo dejstvo, da je uvodoma omenjeni zapis v Tugglovem življenjepisu še kako resničen. Že med in takoj po prvem stavku je bilo namreč kristalno jasno, da Tuggle Mahlerja pozna in razume veliko bolj(e) od kar dveh bivših šefov dirigentov SF, Emmanuela Villauma in Keri-Lynn Wilson – oba sta Mahlerja rada preigravala, a z zelo dvomljivimi rezultati, zato smo tokrat dobili samo še milijonto potrditev dejstva, koliko je orkester (velja na splošno, ne samo za SF) sposoben, če pred njim stoji pravi človek.
Tudi v nadaljevanju je Tuggle orkester usmerjal zelo spretno in uspešno krmaril med pravšnjimi odmerki dramatičnosti, dinamike in introspektivnosti ter iz orkestra izvabil brez dvoma najboljšo interpretacijo katerekoli Mahlerjevih simfonij zadnjih kar nekaj sezon. Posebej sta se izkazali sekciji violončelov in rogov z imenitim vodjo Jožetom Rošerjem. Slišali smo tudi sapo jemajočo izvedbo slavnega Adagietta, verjetno najčudovitejše uglasbitve ljubezenskega pisma v zgodovini klasične glasbe, ter navdihnjeno odigrane priljubljene ländlerje, ki se jim je skladatelj kadarkoli težko odpovedal. Poleg naštetetega je bil Adagietto, ta doživeta in občutena manifestacija globoke ljubezni, izveden v ravno pravšnjem tempu, saj ga znajo nekateri dirigenti nesmiselno raztegniti tudi do 15 minut.
Po attacca prehodu v zadnji stavek, kot je v partituri predpisal skladatelj, je sledil pravi orkestrski tour de force brez kakršnih koli znakov popuščanja energije ali koncentracije. Finale stavka in z njim celotne simfonije je bil dobesedno sapo jemajoč, bravo! Ob glasnem aplavdiranju Gallusove dvorane mi je v glavo padla misel, da je bil ob pravkar slišani izvedbi prvi del koncerta pravzaprav odveč. Ko bi bil Tuggle le vodil izvedbo 2. simfonije pred tremi leti! Nadvse upam, da si bo SF tokratno fenomenalno izkušnjo zelo dobro zapomnila in Tuggla ponovno povabila na čim več prihodnjih izvedb Mahlerjevih simfonij, ki jih zna zares dobro dirigirati le zares malo dirigentov.
