Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 21. marec 2019
Za uvod petega koncerta Modrega abonmaja Slovenske filharmonije (SF) smo slišali Serenado za godala leta 2002 umrlega slovenskega skladatelja Daneta Škerla. Treba je pač zapisati, da je v teh časih vsaka izvedba izvirne slovenske skladbe na abonmajskih koncertih tega ali onega orkestra prava dragocenost – kar je samo po sebi seveda žalostno, če že ne tragično. Tokrat je šeststavčna skladba zazvenela dovolj učinkovito, tenkočutno, odločno in natančno (da, vse to!), da smem izvedbo označiti kot uspešno, poleg naštetega pa je bila dobro izkoriščena priložnost za ponovno afirmacijo solidnega nivoja godalne sekcije SF. V hitrem tempu petega stavka (Toccata) se je sicer pri violinah pojavila težava s skupno igro.
Čeprav je angleški skladatelj Ralph Vaughan Williams (1872–1958) v šestih desetletjih kompozicijske poti napisal zapustil izjemen glasbeni opus, ki ga sestavljajo opere, baleti, komorna glasba, pa vokalna in filmska glasba ter devet simfonij, je na naših koncertnih odrih takorekoč popolna neznanka in skrajno redek gost, čeprav je bil na primer sodobnik in dober prijatelj Gustava Holsta. Kako bi si želel kdaj v živo slišati njegovi prečudoviti Drugo (‘Londonsko’) ali Sedmo (‘Antarktično’) simfonijo! Tako pa se je bilo treba zadovoljiti z izvedbo ene od dveh večnih Vaughan Williamsovih koncertnih klasik, kajti če boste že pri nas na vsakih pet ali deset let na koncertnem sporedu zasledili delo tega skladatelja, bo to bodisi Fantazija na témo Thomasa Tallisa ali pa tokratna izbira – Škrjančev polet (izvirno The Lark Ascending).
Pastoralno romanco za violino in orkester, ki je izvirno nastala kot skladba za violino in klavir, je poustvarila naša odlična violinistka Lana Trotovšek. Če se navežem na uvodoma zapisano, dodajam, da so poleg slovenskih skladateljev na abonmajskih koncertih še kako dobrodošli tudi domači solisti; Slovenci imamo namreč veliko odličnih glasbenikov, a se pogosto raje še vedno servilno ravnamo po zgrešenem postulatu, da “je tuje že samo po sebi tudi boljše”. Orkester je tokrat vodil gostujoči izraelski dirigent Ilan Volkov in njegovo spremljavo lepo uredil, le občasno je bila preglasna. Izjemno lirična interpretacija Trotovškove je bila izvrstna, kadence pa še poseben užitek. Zares gre za violinistko, ki se lahko kosa z marsikaterim v svetovnem merilu formalno veliko bolj uveljavljenim imenom. Škrjančev polet je bil tako popoln triumf, poleg tega pa s svojim bukoličnim razpoloženjem še nadvse primerna programska izbira za prvi pomladni dan, na katerega smo poslušali pričujoči koncert.
Čeprav sem v dneh po koncertu temeljito preveril kar nekaj zanesljivih, tako tiskanih kot spletnih, v obeh primerih pa vodilnih mednarodnih virov in podatkovnih baz s področja klasične glasbe, se – kot sem tudi pričakoval – nikakor nisem mogel dokopati do podatka, da bi bilo znanemu avstrijskemu skladatelju Antonu Brucknerju kadarkoli ime (tudi) Antonin. Tako ga je namreč v koncertnem listu kar dvakrat navedla avtorica spremne besede in urednica življenjepisov Špela Lah: najprej na strani s sporedom, pozneje pa še v skladateljevem življenjepisu, tako da je morebitna napaka izključena. Bruckner je sicer resda imel dve imeni – Josef Anton, vir imena Antonin (kot je bilo sicer seveda ime Dvořáku) pa tu podpisanemu ostaja neznan.
Kakorkoli, po premoru smo prisluhnili še Brucknerjevi Simfoniji št. 7 v E-duru, WAB 107. Mož je bil izjemno prizadeven in delaven, a žal večino življenja nerazumljen in po krivici zapostavljen skladatelj, ki mu je profesor kontrapunkta nekoč dejal: “Še nikoli nisem imel tako resnega študenta, kot ste vi.” S Sedmo simfonijo je Bruckner šele pri svojih 60 letih končno le dočakal pozornost in priznanje, ki bi mu sicer pripadala že desetletja poprej. Za skladatelja je bilo značilno natančno, domala že perfekcionistično revidiranje in popravljanje skladb, zato obstajajo tudi tri ali štiri verzije Sedme simfonije, pri katerih so imeli vmes prste tudi drugi uredniki. Ti so za svoje popravke včasih dobili Brucknerjevo dovoljenje, včasih pa tudi ne, kar je dandanes naposled včasih tudi že težko ali celo nemogoče zagotovo ugotoviti. Koncertni list s podatkom o tem, katero verzijo partiture smo poslušali, ni postregel.
Prvi stavek je pustil dober vtis. Volkov je izbiral smiselno odmerjene tempe, pohvaliti je treba obsežno sekcijo rogov, od katerih je polovica dejansko igrala Wagnerjeve tube. Poleg tutti pasaž so bili pohvalno odigrani tudi crescendi, ki do njih pripeljejo, za kar je šla zasluga v celoti dirigentu. Dobro je bil odigran tudi konec prvega stavka, ki zaradi markantnosti pravzaprav lahko zveni že tudi kot konec simfonije ali pa vsaj kakšne simfonične pesnitve. Wagnerjeve tube so prvič nastopile v poetičnem drugem stavku, ki ga je dejansko “navdihnila slutnja o prihajajoči smrti Wagnerja”. Nič novega ni, da je Brucknerjevo poveličevanje in klanjanje nemškemu skladatelju včasih mejilo že na obsedenost; Bruckner mu je na primer posvetil celotno Tretjo simfonijo, ki smo jo lahko v izvedbi Kraljevega orkestra Concertgebouw poslušali septembra 2018. Tudi v drugem stavku je bil vrhunec zelo učinkovit, neslavni udarec činel in vstop timpanov smo tokrat slišali (dirigenti se tu večkrat odločajo po svoje, včasih celo ne glede na verzijo simfonije, ki jo dirigirajo). Na koncu skupaj zaigrajo štirje rogovi in štiri Wagnerjeve tube, kar daje zelo zanimivo barvo zvoka. Že kar dionizično veseljaški scherzo tretjega stavka v ¾-taktu poslušalca vedno znova “ujame nepripravljenega”, zadnji stavek pa je resnično lep primer učinkovitega in zgoščenega povzetka celotne simfonije in je bil tako tudi odigran.
