Mikroskopsko, približno osemkilometrsko pikico med Atlantskim oceanom in Severnim morjem, nekje na pol poti med orknijskim in šetlandskim otočjem, je nemogoče zaslediti na običajnih zemljevidih. Dotični otoček z 69 dušami se imenuje Fair Isle in do njega je težje priti kot iz njega oditi, kar potrjuje tudi migracijska zgodovina. S kolonijami raznovrstnih severnomorskih in arktičnih ptic, ki dominirajo na tem odmaknjenem koščku sveta, so se s trebuhom za kruhom na jug selili in se še danes selijo tudi otočani.
Ena izmed njih je tudi pevka in harmonikarka Inge Thompson, ki se je simpatij do tradicionalne glasbe nalezla v domačem okolju ter jih v naslednjih desetletjih uspešno prevajala v indie folk in alt-pop govorico v škotskih bendih, kot so Drop The Box, The Martin Green Machine, Karine Polwart Band in Harem Scarem.
Slednji so odrsko kredibilnost in meje folk muzike preizkušali tudi v sodelovanju z bohemskim snovalcem bolj radikalne americane Willom Oldhamom (alias Bonniejem Princem Billyjem).
Shipwrecks & Static je dolgo in težko pričakovani samostojni prvenec, kjer se Inge predstavlja v še bolj ekscentrični luči, kot smo je bili vajeni doslej.
Melodične linije harmonike, ki jim Inge s pedalom oktaver pritakne še dodatne basovske linije, so čudovit antipod njenemu sladkobnemu, otroškemu vokalu.
Ta kombinacija še posebej zasije v komadih, kot so John, Fighting Song in pišoči nadvse ljuba Cradle Song, ki jo je pred leti na svoji plošči Blossom obelodanil njen kolega, prav tako odlični raztegovalec meha Tim Dalling.
Dodaten lesk vokalni ekstravagantnosti dodaja prav tako mehak in svetel folk sopran gostujoče pevke Heidi Talbot, v eterični Scoundrel Clouds pa v ozadju slišimo celo prepevanje članov benda Karine Polwart, ki ga je Inge ob neki drugi priložnosti posnela v armenskem samostanu.
Nepogrešljivo tretjo (a zato nič manj pomembno) zvočno dimenzijo pa komadom ustvarjajo konstantni, elektronsko programirani zvoki in kopica drugih simpatičnih soničnih potegavščin, brazdajoča wah wah kitara Toma Cooka in vibrafonu podobno kapljanje Wurlitzerja, ki ga ima v vajetih njen mož, odpičeni harmonikar in klaviaturist Martin Green.
Inge Thompson in njena kompanija z ladijskimi razbitinami in statiko ponujajo očarljivo srečanje Nikole Tesle s folk glasbenimi pirati iz severnih morij. Smer in destinacija albuma sta torej znani, treba se je le potruditi, da pridemo do njega. Podobno, kot do Fair Isla. Razgled je namreč na obeh čudovit!
