Simfonični orkester RTV Slovenija

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 31. marec 2019

Foto: Arhiv RTV Slovenija

Simfonični orkester RTV Slovenija na veselje zvestega občinstva nadaljuje s prirejanjem takoimenovanih Mozartin, nedeljskega dopoldansko-matinejskega koncertnega cikla s klasicističnim programskim težiščem ter – nomen est omen – tudi pogosto prisotnostjo Mozartove glasbe. Mozartine letos trajajo od januarja do maja s po enim koncertom vsak mesec; tokratnemu tretjemu bosta torej sledila še dva. Orkestru je tokrat dirigirala Catherine Larsen-Maguire, v Nemčiji delujoča britanska dirigentka, ki se je taktirki resneje začela posvečati po 10-letni karieri solo fagotistke v Berlinski komični operi.

Orkester je v uvodni skladbi, Haydnovi uverturi k operi Samotni otok, Hob. 28/9 zazvenel s čistim zvokom in pohvalno skupno igro, vendar v allegru nedvomno preglasno – in to ob dejstvu, da so bili poleg (zmanjšane) zasedbe godal na odru samo še dva rogova, dve oboi ter po ena flavta in fagot. Odsek v ¾-taktu je bil odigran lepo in predano, dirigentka pa je orkester vodila odločno in zanesljivo, a se je skladba potem takoj spet nadaljevala preglasno in takšna ostala vse do konca. Kljub temu je bilo zanimivo slišati živo izvedbo vsaj pri nas gotovo redko izvajane Haydnove skladbe.

Muzikološko in historiografsko domnevo, da Mozart prečne flavte ni najbolj maral, čeprav je – paradoksalno – prav zanjo ustvaril nekaj čudovitih koncertantnih del, potrjuje tudi anekdota o nastanku Koncerta za flavto in orkester v D-duru, K. 314 (285d). Ta je namreč “zgolj” predelani Koncert za oboo v C-duru, K. 314 (271k), ki ga je skladatelj zaradi časovne stiske pri naročilu skladbe za solo flavto, leto po nastanku enostavno priredil in prilagodil. Zaradi tega naročnik, nizozemski ljubiteljski flavtist Willem van Britten de Jong, Mozartu za to skladbo ni plačal, koncert pa ostaja svojevrstna kurioziteta in je deležen manj izvedb, kot sloviti koncert v G-duru, K. 313 in nemara tudi kot koncert za flavto in harfo, K. 299 – medtem ko pa je postal in ostal temeljni kamen repertoarja za solo oboo.

Kot solistka se je tokrat razveseljivo predstavila flavtistka Irena Rovtar, sicer solo flavtistka orkestra. Ob tej priložnosti ponavljam mnenje iz prejšnje kritike, v kateri sem ob priložnosti solističnega nastopa violinistke Lane Trotovšek izpostavil tudi dejstvo, kako dobrodošli so na domačih koncertnih odrih naši, domači solisti, sploh glede na dejstvo, koliko odličnih klasičnih glasbenikov imamo Slovenci. Vstop solistke v prvem stavku (Allegro aperto) je bil čvrst in pravilno samozavesten. Radijski simfoniki Mozarta načeloma igrajo solidno, a pri ključnih muzikalnih kvalitetah, ki sta pri tem konkretnem skladatelju še posebej ključni – preciznosti in energičnosti, pogosteje kot ne ostaja še precej prostora za izboljšave. Zgodi se namreč scenarij, ki smo ga slišali tudi tokrat – nekoliko preveč mlahava in zaspana predstava. Orkester bi bil tudi tu lahko tišji in bolj prizanesljiv do solistke iz lastnih vrst. Larsen-Maguirova ga dinamično ni zadrževala, urejala ni niti bolj očitnih nesoglasij (pogosto preglasna rogova). Rovtarjeva je bila navdušujoče okretna in gibka, obenem pa zelo galantna, kot od flavtistov pravzaprav tudi pričakujemo. Odlikujeta jo stabilna intonacija in lep, poln ton v celotnem flavtnem diapazonu, interpretativno pa je posebej zasijala v prvih dveh stavkih, čeprav je bil zadnji naposled tisti, v katerem sta dirigentka in orkester do solistke pokazala še največ fleksibilnosti.

Poslušali smo še (prav tako Mozartovo) Simfonijo št. 39 v Es-duru, K. 543, ki jo na ploščah pogosto najdemo s precej bolj znanima in posledično priljubljenima sestrama, 40. in 41. (‘Jupiter’) simfonijo. Za prvi stavek, Adagio – allegro načeloma velja vse, kar sem zapisal že pri Haydnu, torej odločen uvod in preglasno igranje, se je pa orkester v allegru vendarle bolj “zbudil”. V skupni zvočni sliki sta s plemenitostjo izrazito izstopala baročna Schnellarjeva timpana, izdelana v avtentičnem dunajskem slogu in opremljena z naravnima živalskima opnama, kar daje že tako plemenitima instrumentoma še dodatno nesluteno toplino in žametno mehkobo tona (instrumenta je orkestru oziroma timpanistu Andražu Poljancu sicer posodil Orkester Slovenske filharmonije). Pri skupni igri so bile pohvalno uspešne prve in druge violine, manj pa pihala – kot smo že vajeni, predvsem pri vstopih.

Večina počasnega drugega stavka je bila zaradi nižje dinamike večji poslušalski užitek, ‘con moto’ pa ni bil prisoten ves čas. Dirigentka Larsen-Maguirova sicer ve, kaj od “svojega” Mozarta pričakuje, a ne nameni dovolj časa in pozornosti (no, vsaj tokrat ju ni) za urejanje osnovnih orkestrskih odnosov in (ne)ravnotežij. Ländler tretjega stavka je bil tekoč, slišali smo tudi lep solo klarineta (Jurij Hladnik). Na koncu koncev je bila tudi tokratna Mozartina uspešna, predvsem pa je potrdila pozitivno dejstvo, da prireditev v okviru celotnega cikla ostaja dobrodošel in nenazadnje odlično obiskan nedeljski dopoldanski koncert.

Share