Ogenj v celjskem Kinu Metropol

Celje je tretje največje mesto v Sloveniji. Ali znate našteti tri celjske rock bende? Ali znate našteti tri kakršnekoli glasbene ustvarjalce iz Celja? Gre težko? Se mi je zdelo. Dejstvo je, da jih ni veliko, ki so naredili preboj v širši slovenski prostor,  kar pa ne pomeni, da se v Celju ne ustvarja oziroma se ni ustvarjalo. Mesto pač pesti sindrom, ki ga bo moralo preseči, če bo kdajkoli hotelo pomeniti kaj več v širšem kulturnem prostoru: ustvarjalci namreč ne znajo preseči medsebojnih razlik ter narediti skupnega preboja, ki ga potem širši prostor prepozna kot »sceno«. To velja tako za glasbeno kot tudi za vse močnejše likovno ustvarjanje v mestu.

Odkar so zaprli legendarni Kljub, se je pojavil tudi problem primernega klubskega koncertnega prostora. Kljub je imel dve desetletji tradicije nepretrganega delovanja, ko je zaprl svoja vrata, pa je za njim zazevala velika praznina. Tukaj ne mislim zganjati nostalgije, saj se je po mojem mnenju prostor izpel in izpolnil svoje poslanstvo. Problem je v tem, da se dolgo časa ni pojavilo nekaj, kar bi to praznino spet zapolnilo. Lani pa se je pojavila združba entuziastov, ki so obredli vse koncerte v bližnji in daljnji okolici in se odločili, da želijo spet videti kakšnega tudi v domačem mestu. Nadeli so si ime This Fire, se povezali z društvom Filter, ki vodi mestni Kino Metropol in začeli organizirati koncerte v preddverju kino dvorane. To je simpatičen manjši prostor, povezan s kavarno, ki sprejme okoli 200 ljudi. V enem letu jim je uspelo pripeljati v Celje skoraj vse, ki v Sloveniji trenutno ustvarjajo zanimivo – pretežno »underground« – glasbo (karkoli že to pomeni), svojo priložnost pa so dobili tudi vsi aktivni celjski bendi, ki jih lahko strpamo v ta neoprijemljivi predalček. Videli pa smo tudi aktualna imena iz držav nekdanje širše domovine kot so Repetitor, Stuttgart Online, Petrol, Analena, Lollobrigida

V začetku marca se je zgodil dogodek, posvečen izkjučno lokalni sceni. Ob izidu kompilacije Pebi ne strelat! – Celjska scena 1980-2000 so This Fire na oder postavili koncert, ki naj bi predstavljal vez med starim in novim ter simbolično napovedal izdajo naslednje kompilacije, ki bo posvečena pravkar minevajočemu desetletju. Eno izmed skupin s cedeja – legendarne hardcorovce stare šole Riot – jim je uspelo prepričati, da so se priložnostno zbrali samo za ta koncert. Ob bok so jim postavili dve aktualni imeni: God Damn It, Boys in Obstacle 2 (ki so nadomestili najprej najavljene Cops On Bikes; le-ti so se raje odpravili zabavat publiko v Berlin).

Koncert je bil razprodan že v predprodaji in na vratih je bilo videti ogromno dolgih nosov, ki jim ni preostalo nič drugega, kot da so se obrnili in šli zabavo iskat drugam. Riot so morda širši slovenski publiki rahla neznanka, v Celju pa so bili v času svojega obstoja legende. Publika je bila ta dan v Metropolu (kot se je izkazalo v nadaljevanju) predvsem zaradi njih. Razpadli so konec devetdesetih, dva člana pa sta nadaljevala glasbeno pot in še danes igrata v trenutno najuspešnejšem celjskem punk bendu Multiball. Ampak gremo lepo po vrsti.

Obstacle 2, foto: Tadej Gudan

Prvi so na oder stopili Obstacle 2(Obstacle 2 MySpace). Fantje imajo solidno bazo podpornikov, vendar ta dan niso prišli do izraza. Vzdušje ob njihovem nastopu je bilo namreč podobno tistemu v čakalnici na železniški postaji. Ob ne preveč zainteresirani publiki je tudi njihovo izvajanje izzvenelo bolj bledo. Skupina igra tisto, kar ponavadi stlačimo v predalček z imenom »britanski indie-rock«. Spevno, vendar preveč nežno za ljudi, ki so v prvi vrsti prišli na udaren hard-core koncert. Izpostavil bi soliden vokal, ki bi ob slovenskih besedilih lahko računal tudi na širšo prepoznavnost.

Riot, foto: Tadej Gudan

Po krajši pavzi so prišli na oder tisti, zaradi katerih si je organizator lahko mel roke. Riot so se zbrali po 12 letih in vsi smo z zanimanjem pričakovali, kako jim bo to šlo od rok. Začeli so nekoliko negotovo, vendar je publika takoj »zagrabila« in bobnar in kitarist, ki sta si z Multiball nabrala ogromno odrske kilometrine, sta potegnila za sabo še preostala dva. Sledil je neverjetno udaren hard-core koncert banda, ki je zvenel, kot da je že pol leta na turneji. Kratek, dvajsetminutni set so zaključili s hardcorovsko himno Young ‘Til I Die 7 Seconds in občinstvo je bilo potešeno.

God Damn It Boys, foto: Tadej Gudan

V postorgazmičnem vzdušju so tako na oder prišli God Damn It, Boys, ljudje pa so odšli pokadit cigareto. Pa fantje sploh niso slabi; njihov punk’n’roll zveni prav simpatično. So protiutež Obstacle 2; če le-ti zvenijo bolj beatlovsko, čutimo pri Boysih tisto primarno, rahlo krvoločno stonesovsko energijo. Vendar ob izbruhu Riot  ta večer to ni bilo dovolj.

Riot – I don’t care

God Damn It Boys

Share